Zgodba Žige Macedonija: Ko skala spremeni življenje gorskega reševalca
Gore so veličastne in privlačne, a hkrati tudi izjemno nepredvidljive in nevarne. To je nekaj, kar dobro vedo vsi, ki se pogosto podajajo v gorski svet, še posebej gorski reševalci, ki vsak dan tvegajo svoja življenja za reševanje drugih. Ena izmed takšnih pretresljivih zgodb prihaja od Žige Macedonija, izkušenega gorskega reševalca, ki ga je med iskalno akcijo za pogrešanim pohodnikom pod Skuto zadel kamen. Njegova izkušnja ni le osebna zgodba o preživetju, ampak tudi opomin, kako močna in neizprosna je lahko narava.
Spoštovanje do gora
Žiga Macedoni je eden tistih ljudi, ki gore spoštujejo že od mladosti. V svojem pričevanju, ki ga je delil na Facebook strani Gorske reševalne zveze Slovenije, opisuje, kako so ga starši in izkušnje naučile globokega spoštovanja do gora. Kot pripadnik generacije, ki še pozna pomen odgovornosti in previdnosti, Macedoni gore vidi kot nekaj, kar je nad človekom, nekaj, kar zahteva spoštovanje in ponižnost. Kljub dolgoletnim izkušnjam in občutku za naravo pa se mu je v nekem trenutku, med iskanjem pogrešanega pohodnika, zgodilo nekaj, kar ga je opomnilo, da niti največja previdnost ni vedno dovolj.
Nesreča med iskalno akcijo
Nesreča se je zgodila med sestopom, po štiridnevnem iskanju pogrešanega pohodnika, ki so ga na koncu našli mrtvega. Četudi je bil izid iskalne akcije pričakovan, ni bil nič manj žalosten. Med sestopom je bila ekipa reševalcev osredotočena na varno prenašanje telesa pokojnika, ko je nepričakovano prišlo do nesreče. Medtem ko je Macedoni pomagal pri zavarovanju nosil, je zaslišal opozorilo: “Pazi, velika je, velika!” Vendar je bilo prepozno. Kljub temu, da je skalo opazil, preden je treščila vanj, ni mogel storiti ničesar. Skala ga je zadela, vrgla na tla in mu hudo poškodovala levo nogo.
Opisuje trenutek, ko je odprl oči in začutil toplo tekočino, ki mu je počasi oblivala stegno. Sprva ni dojel resnosti situacije, vendar je kmalu postalo jasno, da je poškodba resna. Ekipa reševalcev je nemudoma ukrepala. Kljub bolečini, ki jo opisuje kot najhujšo, kar jo je kdajkoli občutil, se je popolnoma predal v roke svojim kolegom. Ti so hitro in učinkovito stabilizirali njegovo poškodbo, preden so ga pripravili na evakuacijo s helikopterjem.
Bolečina in okrevanje
Premikanje poškodovanega Macedonija je bilo izjemno težavno. Prvi poskus dviga ga je spravil v neznosno bolečino, zaradi česar je glasno zavpil. Drugi poskus je bil uspešnejši, a bolečina je bila še vedno skoraj neznosna. S pomočjo ekipe so ga vendarle uspeli stabilizirati na ravnem delu terena, kjer je lahko čakal na prihod helikopterja.
Ko je helikopter prispel, se Macedoni spominja, kako so mu zdravniki hitro nudili prvo pomoč, vključno z avtotransfuzijo, saj je začel izgubljati zavest. Kljub bolečini in zmedenosti se mu je v spomin vtisnil trenutek, ko je zagledal resne obraze svojih kolegov, ki so mu brez besed sporočali, kako resno je njegovo stanje. Priznal je, da se je na trenutke upiral zdravniškim posegom, vendar se je končno prepustil in s tem povečal možnosti za uspešno reševanje.
Macedoni je bil prepeljan v bolnišnico, kjer so zdravniki ugotovili, da ima zlomljeno stegnenico. Po operaciji in hitrem okrevanju je bil po vsega dveh dneh sposoben oditi v domačo oskrbo, kar pripisuje izjemnemu delu medicinskega osebja. Medtem ko je bil še v bolnišnici, se mu je rodila druga hčerka Lina, kar je v težkih trenutkih prineslo nekaj sreče in upanja.
Nauki in spomini
Žiga Macedoni priznava, da bo ta izkušnja za vedno ostala z njim. Skala, ki ga je zadela, je postala simbol nevarnosti in nepredvidljivosti, ki jo gore vedno predstavljajo. Čeprav je imel pri tej nesreči tudi veliko sreče, ga ta dogodek opominja, da niti največje spoštovanje, izkušnje in previdnost ne morejo popolnoma zaščititi pred nevarnostmi narave.
Njegova zgodba je opomin vsem, ki se podajajo v gore, da morajo vedno ostati previdni, spoštovati naravo in zaupati v svoje instinkte ter opremo. Gore, čeprav nas privlačijo s svojo lepoto in izzivi, zahtevajo od nas popolno pripravljenost in ponižnost. Macedoni zaključuje svoje pričevanje z mislijo, da moramo nesreče, kot je bila njegova, sprejeti kot opomine, ki nas spremljajo na nadaljnji poti, a nas ne smejo ovirati pri našem raziskovanju in doživljanju narave.
EK; Zajem zaslona Facebook, Facebook
