
3D virtualna očala – kako delujejo?
Čeprav se 50-ta leta 19. stoletja najpogosteje štejejo za 3D filmsko desetletje, je bil prvi 3D film po imenu “The Power of Love” ali “Moč ljubezni”, posnet že leta 1922. Od takrat je uporaba 3D tehnologije v gledališčih in na televiziji prešla v množično priljubljenost. Ne glede na to, ali ste jih uporabljali pred velikimi platni ali doma pred televizorjem, morate priznati, da so 3D očala izjemna.
3D očala ustvarijo film, ki ga gledate, kot da bi se vse dogajalo tik pred vami. S predmeti, ki plujejo z zaslona v vaši smeri, vas prevzamejo, saj se počutite kot del dejanja, ter čisto pozabite, da le sedite in gledate film. Glede na to, da imajo tako visoko zabavno vrednost, boste presenečeni nad tem, kako presenetljivo preprosta so 3D očala.
Toda, najprej si oglejmo nekaj, kar imenujemo binokularni vid.

3D očala
BINOKULARNI VID
V osnovi pojem pomeni, da vidimo na obe očesi brez dvojega vida (torej, izostreno sliko). Za predmete, ki so oddaljeni približno 6 do 7 metrov, nam sistem binokularnega vida z natančnostjo pove, kako daleč je objekt ali predmet. Na primer v našem vidnem polju obstaja več predmetov, lahko samodejno nakaže, kateri so bližje nam in kateri bolj oddaljeni. Če pogledate na svet z enim očesom, lahko še vedno zaznate razdaljo, vendar se vaša natančnost zmanjša in se morate zanašati na vizualne znake.

Če želite ugotoviti, kakšno razliko nam nudi sistem binokularnega vida, poskušajte v višino vreči žogo, ter jo nato ujeti, medtem ko imate eno oko zaprto. Prav tako poskusite v precej temni sobi ali ponoči, kjer je razlika še bolj opazna. Veliko težje je ujeti žogo z enim odprtim očesom kot z obema.
Razlog, da v kinodvoranah nosite 3D očala, je, da bi v svoje oči ujeli različni sliki. Zaslon dejansko prikazuje dve sliki, očala pa povzročijo, da ena od slik vstopi v eno oko, druga pa v drugo oko. Obstajata dva skupna sistema za to:

3D očala
Rdeča-zelena ali rdeča-modra.
Ta sistem se zdaj uporablja predvsem za televizijske 3D učinke in pri številnih starejših 3D filmih. V samem sistemu sta na zaslonu prikazani dve podobi, ena v rdeči barvi in druga v modri barvi (ali zeleni). Filtri na očalih omogočajo, da v vsako oko pride samo ena slika, vaši možgani pa postorijo vse ostalo. Ker se uporablja barve za razčlenitev slike, sama kakovost slike ni tako dobra kot pri polariziranem sistemu.
POLARIZACIJA
V Disney Worldu, Universal Studios in drugih 3D prizoriščih, je najpogostejša metoda uporabe polarizirane leče, ker omogoča ogled barv. Dva sinhronizirana projektorja na zaslon zasnujeta dva ustrezna pogleda, vsakega z drugo polarizacijo. Standardna 3D očala omogočijo le eno od slik v vsako oko, ker vsebujejo leče z različno polarizacijo.
Obstajajo še bolj zapleteni sistemi, vendar ker so dražji, niso tako pogosto uporabljeni. Na primer, v enem od sistemov TV zaslon prikazuje dve sliki, ki se izmenjujeta eno za drugo. Posebna 3D očala blokirajo pogled najprej na eno, nato pa drugo oko v hitrem zaporedju. Ta sistem omogoča gledanje 3D slike na običajnem televizorju, vendar zahteva, da kupite posebno opremo.
3D VIRTUALNA OČALA
Standardna 3D očala in 3D očala virtualne resničnosti postajajo vse bolj priljubljena v igralnih in zabaviščnih sferah. So lažja in udobnejša za nošenje kot standardni prikazovalnik na glavi (HMD), številna pa vključujejo vrsto interaktivnih naprav.

Naprednejši primeri teh vključujejo sledenje avdiu, videu, očem ter glavi.

3D virtualna očala
3D virtualna očala se obnašajo podobno kot navadna 3D očala, saj prikazujejo dve podobi. Običajna 3D očala prikazujejo eno samo sliko, 3D virtualna očala pa vsebujejo polarizirane leče, ki prikazujejo dve sliki hkrati, po eno na vsako oko. Zdi se, da te slike dajejo iluzijo globine, ki je posebna značilnost avtomatskih virtualnih okolij CAVE (cave automatic virtual environment).
Tehnično ime za to je stereoskopija.
Naprednejše različice teh 3D očal vsebujejo sisteme za sledenje glavi in očem. Ta sistem je povezan z računalnikom, ki pošilja signale za prilagajanje slik, ki jih vidi uporabnik, ko se premika po okolju. Še enkrat je to poseben aspekt CAVE popolnoma virtualne resničnosti.

3D očala
Ta 3D očala omogočajo uporabniku, da vidi tridimenzionalne slike, ki dajejo iluzijo globinske zaznave. Na primer, če uporabnik uporablja virtualno realnost za arhitekturne namene, potem bodo lahko gledali zgradbo z različnih kotov in se sprehajali v njej ali okoli nje.
Mnoge vrste 3D očal vsebujejo sistem za sledenje, ki prikazuje gibanje uporabnika in ustrezno prilagodi slike. Vsakič, ko uporabnik premakne glavo, hodi v določeni smeri ali sprejme kakšno drugo obliko delovanja, se prizor pred njim spremeni.
Sistem za sledenje je povezan z računalnikom, ki prilagaja te slike, tako, da je uporabniku prikazano realno okolje z realno globino percepcije. Sledenje mora biti čim bolj točno, ali pa se iluzija razbije.
3D očala omogočajo uporabniku, da vidi dve ločeni podobi, ki jih možgani kombinirajo v eno. To je tisto, kar daje iluzijo globine treh dimenzij (3D). To pogosto spremlja video in/ali zvok, ki dopolnjuje izkušnjo.
Sledenje očem je morda zadnji del sestavljanke virtualne resničnosti. Uporaba tako naprednih 3D virtualnih očal je večinoma namenjena igranju iger, ter povezovanju na igralne konzole ali mobilne aparate, kot so PlayStation, Xbox, iPhone, ipd. Na voljo bo v zelo obetavnih 3D virtualnih očalih (slušalkah) FOVE. Torej, kako sledenje očem deluje?
Infrardeči senzor spremlja oči, zato FOVE ve, kje so uporabnikove oči v virtualni realnosti. Glavna prednost tega je, da natančneje reagirajo na to, kar igralec išče in da globinsko polje postane bolj realno.
VIRTUALNE SLUŠALKE ALI OČALA
V standardnih virtualnih naglavnih slušalkah ali 3D virtualnih očalih je vse prikazano v pikčastem ostrenju, ki ni najboljši način, da se privadimo na virtualni svet. FOVE na primer omogoča, da kadar naše oči gledajo na nek predmet v daljavi, se ospredje zamegljuje in obratno. S sledenjem uporabnikovim očem lahko grafični motor FOVE simulira to v 3D prostoru v virtualni resničnosti.
3D virtualna očala še vedno potrebujejo visoko ločljivost na zaslonu, da bi se izognili učinku gledanja skozi mrežo. Na kar se osredotočajo uporabnikove oči, mora biti čim bolj podobno sliki v realnem življenju. Brez sledenja očem in vsem na kar se uporabnik osredotoča le s premikanjem svojih oči, ne pa tudi glave, je simulacijska bolezen bolj verjetna. Naši možgani hitro vedo, da se nekaj ne ujema.
Cilj naprednejših 3D virtualnih očal je predstaviti uporabniku svet, ki je kar se da realen in podpira zakone resničnega življenja. Vsaka zamuda ali zakasnitev bi povzročila odklop povezave med uporabnikom in virtualnim svetom, v nekaterih primerih pa tudi občutek slabosti pri gibanju. To lahko zmoti uporabniško izkušnjo in zadovoljstvo.
Avtor: Marko Vidrih