Kako pridelati velikansko bučo – s pomočjo znanosti
Vsako jesen po svetu potekajo tekmovanja, kjer pridelovalci razkazujejo svoje oranžne velikanke – buče, težke tudi več kot tono. A njihova rast ni naključje. Za temi orjaki stoji natančna kombinacija genetike, kemije tal in celo fizike rastlinskih tkiv.
Znanstvena osnova rasti
Vse se začne pri pravilni genetiki. Najbolj znana sorta za gojenje velikanskih buč je Cucurbita maxima Atlantic Giant, ki jo je razvil Kanadčan Howard Dill. Ta hibrid ima izjemno sposobnost shranjevanja vode in hranil, saj so njegova vlakna in lupina posebej elastična, zato lahko buča raste, ne da bi počila.
Fizik David Hu z Georgia Tech je v svojih raziskavah pojasnil, da buče rastejo s t. i. “plastično deformacijo”, notranjimi silami, ki raztezajo tkiva, dokler celice ne dosežejo meje elastičnosti. Po njegovih izračunih lahko tkivo buče prenese do petkrat večji pritisk kot lubenica, kar razloži, zakaj nekateri plodovi zrastejo v prave velikane.
Zemlja, voda in svetloba
Pridelovalci velikanskih buč so pogosto tudi pravi kemiki. Pred sejanjem opravijo analizo tal, da ugotovijo pH in razmerje hranil. Idealna zemlja je bogata z organsko snovjo, kompostom in kalijem, ki krepi celične stene. Pomembno vlogo imajo tudi mikorizne glive, ki povečajo sposobnost rastline za vsrkavanje hranil.
Rastlina potrebuje vsaj deset ur neposredne sončne svetlobe dnevno in stalno vlago. Znanstvenica Aleca Borsuk z New York Botanical Garden opozarja, da so temperaturni šoki pogost vzrok za zaustavljeno rast. Zato pridelovalci buče senčijo z reflektivnimi platni in vzdržujejo enakomerno zalivanje, s čimer ohranjajo optimalne pogoje.
Praksa in potrpežljivost
Ko se pojavijo prvi plodovi, izkušeni pridelovalci pustijo le enega, tistega z najmočnejšim steblom. Tako vsa energija rastline potuje v en sam plod. Britanski rekorder Ian Paton svetuje, da se buča postopoma obrača, da se enakomerno razvija in ne razpoka zaradi lastne teže.
Tudi Jim Sherwood iz združenja Pacific Giant Vegetable Growers poudarja pomen stalnega merjenja vlage, temperature in sestave tal. Po njegovih besedah je razlika med navadno in velikansko bučo “v laboratorijski natančnosti, ne v sreči”. Kemik Charles Lieber z univerze Harvard pa to potrjuje, v svojem prostem času uporablja znanstveni pristop za pridelavo buč, pri čemer kombinira meritve, biokemijo in opazovanje.
Velikanska buča tako ni rezultat čudeža, temveč potrpežljivega raziskovanja in razumevanja naravnih procesov. Od semena do rekordne buče mine šest mesecev natančnega dela in kot pravijo sami pridelovalci: buča zraste le toliko, kolikor ti razumeš, zakaj raste.
Pripravil: J.P.
Vir: AP News, New York Botanical Garden,Thompson Morgan Blog
