“Spominjam se maternice”: med znanostjo, pričevanji in mitom
Fenomen »spomina na maternico« in rojstvo se nanaša na pričevanja ljudi, ki pravijo, da se živo spominjajo življenja v maternici ali samega prihoda na svet. Opisi vključujejo temne, rdečkaste prostore, pridušene zvoke in občutek lebdenja, ki mu sledi stiska in svetloba. Znanstvena razlaga te pojave postavlja na mejo med realnim prenatalnim učenjem in konstruiranjem spominov.
Kaj ve znanost: Učenje, ne avtobiografski spomin
Znanstvene študije potrjujejo, da se plod v zadnjem trimesečju uči in si shranjuje vzorce zvoka.
- Prepoznavanje glasu in zvokov: Novorojenčki prepoznajo materin glas in ga raje izbirajo. To so dokazali eksperimenti, kjer dojenčki s sesanjem cuclja vklopijo tisto zgodbo ali melodijo, ki so jo poslušali v maternici. Nevrofiziološke meritve kažejo, da ti sledovi učenja vztrajajo tudi več mesecev po rojstvu.
- Dojenčkova amnezija (Infantile Amnesia): Kljub učenju pred rojstvom, to ni isto kot avtobiografski spomin – pripovedni »film v glavi«, z liki in dogodki. Zmožnost za tak spomin se pri ljudeh vzpostavlja šele po 3. ali 4. letu starosti, ko dozori hipokampus in ko otrok začne jezikovno »zavezovati« doživetja v zgodbe. Zato se odrasli na dogodke pred tem obdobjem običajno ne spominjamo.
Konstruiranje »spomina na rojstvo«
Pripovedi o »spominih« na rojstvo si delijo presenetljivo podobne motive: topla tekočina, stiska ob prehodu skozi ozek kanal, nato mraz in svetloba. Znanost opozarja, da te naracije niso nujno dokaz dejanskih, pripovednih spominov, ampak so pogosto konstrukti:
- Simbolika in kultura: Podobnosti v opisih prispevajo simbolika rojstva (tunel, svetloba) in kulturna scenografija (filmi, knjige, pripovedi o rojstvu).
- Konstruiranje pripovedi: Človeški um je izjemen v tem, da iz nepopolnih senzoričnih odtisa, znanja in kasnejših informacij sestavlja koherentne zgodbe, ki jim daje smisel.
- Omejitve pričevanj: Podatki o teh spominih so zbrani iz samoporočanja (anekdotične narative) in nimajo objektivnih preverjanj ali biološke časovne zaznambe, kar je nujno za veljavnost avtobiografskega spomina.
Skeptičen, a odprt pogled
Znanost predlaga razsoden pristop k branje teh zgodb:
- Nevrobiološki razlogi za skeptičnost: Avtobiografski spomin zahteva zrel hipokampus in jezikovno obdelavo, ki se robustno razvijeta šele po rojstvu. Poleg tega raziskave kažejo na tveganje lažnih spominov in vpliva sugestije, še posebej v terapevtskih kontekstih, kot je regresija.
- Odprtost za izkustvo: Kljub temu, da pripovedni spomini niso potrjeni, je prenatalno učenje realno (glasovi, melodije). Možno je, da se zgodnje senzorične sheme in čustveni »odtisi« odražajo v kasnejših preferencah, odzivih na stres ali navezanosti – četudi iz njih ne zraste prizor iz maternice.
- Terapevtska uporabnost: V kliničnih in transpersonalnih okoljih terapevti včasih delajo s »perinatalnimi temami« kot so občutek utesnjenosti ali strah pred prehodom. Tu gre za pomenske zgodbe, ki so lahko psihološko resnične in koristne za predelavo občutij, čeprav niso dobesedno zgodovinsko točne.
Najrazumnejši pristop je torej dvojni: ohraniti skeptičnost glede dobesedne zgodovinske resničnosti »spominov« na rojstvo in hkrati odprtost za njihov globok osebni in psihološki pomen, ki se naslanja na realne senzorične sledove iz obdobja pred rojstvom.
Pripravil: J.P.
Vir: Psychology Today, Scientific American, National Institutes of Health, APA PsycNet, Pexels
