Belgija – kulinarični raj

29. jan. 2017, ob 06.43
Posodobljeno pred 1 letom ali več
277
420 SEK

»Ej, Rusinja z veliko glavo, si nazaj v Sloveniji?« me vpraša Jawad al Ahmedieh. Ko sem mu razkazovala Slovenijo, me je prav na Bledu ob kavi v Vili Prešeren dolgo gledal, kar je postalo že neprijetno. Na moje vprašanje, zakaj me tako gleda, je odgovoril prav to – ugotovil je, da imam ob ruskem videzu še res veliko glavo. Od takrat naprej sem Rusinja z veliko glavo.

»Ja, sem že nazaj, šarmanten Italijan z bleščečimi zobmi,« spakovaje odgovorim. Preden sem tam na Bledu v odgovor na veliko glavo našla izraz zanj, mi ga je kar sam predlagal. Pravi, da je videti kot šarmanten Italijan z bleščečimi zobmi. Naj mu bo, naj verjame v to pravljico, on, sicer po videzu najbolj tipičen 162 centimetrov nizek vedno neobrit Arabec.

Spoznala sva se dobesedno v zraku. Na letalu iz Burme v Dubaj sva se ob prvem pogledu nasmejala njegovi šali, potem pa sproščeno pogovarjala vso pot. Narava njegovega dela zahteva, da se vsake tri mesece premakne v drugo državo sveta, kamor ga pošilja podjetje že zadnjih dvajset let. Zanimivi so pogovori z njim, saj zaradi stalnega gibanja ni omejen z navadami in pričakovanji enega okolja in nima te normalnosti določene kulture, ki se sicer oblikuje pri posamezniku.

Belgija – kulinarični rajOd takrat dalje sva dobra prijatelja, kolikor si sploh lahko prijateljstvo utrdiš in ohranjaš preko interneta.

Obljubila sva si, da mu jaz razkažem našo čudovito Slovenijo, on pa meni Libanon, kjer živijo njegovi starši in kjer je odraščal. Ker je bil Libanon ob meji s Sirijo takrat zelo nestabilen, sva se odločila za alternativo – razkazal mi je Belgijo, kjer preživi največ časa s svojimi prijatelji, kadar ni službeno na poti, in kjer ima tudi uradno prebivališče in svoje stanovanje. Bolj kot Belgijo samo sva v njegovi gurmanskosti raziskovala tamkajšnje restavracije.

Mislil je, da zanj ni rešitve, danes normalno je in se smeje brez zadržkov (FOTO prej/potem)
Na prvi fotografiji manjkajoči zobje, na drugi poln nasmeh. Bi bila podobna sprememba mogoča tudi pri vas? Poglejte preobrazbo in preverite možnosti. Poglejte razliko: nasmeh prej in potem Fo

Pričakal me je v Bruslju, kjer sem eno noč po pristanku letala prespala pri znanki, ki mi je na hitro razkazala mesto in njega masivne zgodovinske zgradbe. Na splošno se raje izogibam mest in Bruselj je bilo zame res veliko in glasno mesto, kljub impresivnim posameznim zgradbam.

Z Jawadom sva šla najprej dve uri vožnje proti jugovzhodu, v mesto Spa. Spa, torej toplice, so dobile ta izraz ravno po tem mestecu. Majhno mestece, skrito v dolini, se razteza ob večji glavni cesti. Manj domačinov in več turistov se tu razvaja v bazenih, na masažah, različnih spa-crkljanjih. Poskusila sem celo neko čiščenje kože, kjer te grizljajo majhne ribice. Žgečkljivo in prijetno. Po masaži, savnanju, poležavanju v sobah vodnih postelj za sprostitev, je bil že ves neučakan, kdaj greva na večerjo. Gurman pa je, zagotovo.Belgija – kulinarični raj

Ne vem, ali me je zabavalo ali na koncu že malo živciralo njegovo neskončno dolgo iskanje prave restavracije. V vseh desetih dneh, kolikor sem raziskovala Belgijo, ni nikoli vprašal, ali bi danes jedla makarone ali pico. Vedno je spraševal po stilu restavracije: »Kakšno hrano bi danes jedla – mehiško, libanonsko, kitajsko, indijsko, italijansko …?« Tako sva prvi dan pristala v indijski restavraciji. Morda mi je le on prikazal tako sliko Belgije, morda pa taka v celoti je – imajo ogromno različnih vrst kuhinje, torej hrano različnih držav sveta. V eni ulici tako najdeš eno poleg druge od libanonske do indijske, od kitajske do ameriške kuhinje. Samo pomisliš, kakšen stil hrane ti danes odgovarja, in tja greš.

Saj bi pisala kaj več o sami sicer lepi zeleni pokrajini, a sva večino časa preždela ali v restavracijah ali pa v razmišljanju in pogovoru o restavracijah.

Vsak dan sva tako izbrala drugo kuhinjo s svetovnega zemljevida. Libanonska mi je bila všeč zaradi raznolikosti zelenjave, kitajsko imam že v osnovi rada, boljše od mehiške še nisem spoznala, ameriško sva kar preskočila, arabske niti nisem povsem razumela, italijanska me kot neljubiteljico testenin ni ravno navdušila … Od vsega najljubše so mi bile stojnice v mestu Oostende ob morju, kjer so imele lično pripravljeno morsko hrano na sto in en način v majhnih posodicah, kjer si enostavno vzel eno v roke, poleg plastično vilico in počasi nabadal med sprehodom ob obalnem mestu. Izjemno okusna morska hrana in še lepše okrašena.

Koliko preplačujete za zobozdravnika? Razlike v cenah so šokirale tudi nas
Za popolnoma enako zobozdravstveno storitev lahko nekateri plačajo tudi do skoraj trikrat manj – a ena napačna odločitev vas lahko na koncu stane še bistveno več. Ste se kdaj vprašali, zaka

Ko sem ga vprašala, po čem je najbolj znana belgijska hrana, je kratko in jedrnato rekel: »French fries,« torej pečen krompirček oziroma pomfri (z majonezo), ki ga dobiš kjer koli na poti in k čemur vabijo velike oznake, kot pri nas poleti sladoledi ob obali. Ironično po svoje, glede na to, da se prav s Francozi nekako kregajo, kdo je boljši v hrani. In pa seveda njihovi vaflji na sto in en način.

Belgija – kulinarični rajPrvič v življenju sem izkusila tudi nekajurno večerjo v restavraciji s temi michelinovimi zvezdicami, kar lahko rečem, da je izkušnja, vredna doživetja, a ravno vsak dan se tam ne bi zadrževala.

Prvič na potovanjih sem se zaljubila v mesto, nekaj, kar me je presenetilo kot ljubiteljico pristne narave brez zidov. Brugge. Niti ne vem točno, kaj je bilo na tem mestu, a popolnoma sem se zaljubila vanj. V tiste majhne ozke uličice brez avtomobilov, v svojstveno gradnjo, v majhne romantične restavracije v osrčju tihih ulic, v ulične umetnike, predvsem slikarje, v pridih zgodovine in vodnih kanalov, polnih račk in labodov. Mesto je obdano z reko, ob kateri je vse naokoli lep park za sprehajanje in ravno pravi jutranji desetkilometrski tek (ker sva veliko jedla, sva tudi veliko tekla, le da sem ta del sama včasih malo preskočila). Brugge je zagotovo mestece, kjer bi lahko živela.

Kot hčerka zidarja sem podedovala očetovo ljubezen do zgradb, kar je bila ena od najlepših mi stvari te poti. Hiše, vse zgradbe v Belgiji so res edinstvene. Niti ne znam natančno opisati, kaj jim daje to edinstvenost – morda taka unikatnost vsake hiše posebej (kar je nam, ki smo obkroženi z vizualno zelo podobnimi si hišami socializma, res prava znamenitost), morda te peščene barve, ki se kar zlijejo z naravo.

Na sprehodu okoli jezera, katerega imena si žal nisem zapolnila, a ohranila njega lepoto v mislih za vedno, sem se čudila predvsem raznolikosti kultur, ki se v Belgiji prepletajo. Sedela sva na travi s kavo in belgijskim vafljem, ko mi je Jawad kazal mimoidoče in govoril: »Arabec. Indijec. Američan. Francoz. Kitajec. Nemec. Libanonec …« Nikjer na svetu še nisem videla toliko raznolikih kultur na tako majhnem območju (to niso bili turisti, ampak domačini). Kadar sem podvomila v njegovo oceno, me je prepričal s tem, da jih je pozdravil in z njimi spregovoril nekaj besed. Glede na to, da aktivno govori arabščino, angleščino, francoščino, nemščino, italijanščino in španščino, se je skoraj vsakomur lahko približal z njim maternim jezikom.

V mestu Antwerpen mi je predstavil svoje prijatelje, od Arabcev do Špancev, ki so mi želeli razkazati nočno življenje mesta, a jaz, ki sicer hodim s kurami spat in le redko pijem alkohol, nisem ravno prepoznala v tem kakšne posebnosti, razen ognjemeta, ki so ga imeli v mestu na soboto večer kar tako, za zabavo.

Zadnji dan me je peljal na letališče. »Na katero?« me vpraša.Belgija – kulinarični raj

»V Bruselj.«

»Tam sta dve letališče. Na katerega greš?«

Pogledam na karto nizkocenovnega leta, na kateri je pisalo le Brussels. Ja, v Bruselj torej. In peljal me je tja, na glavno letališče v Bruslju. Kot je v moji navadi, sem bila že nekaj ur pred zahtevano uro tam, si ob kavi ogledovala te ljudi z vsega sveta in preprosto uživala v okolju, prepojenem s potovanji. Ko je bil čas za to, sem vstala in poiskala svojega letalskega prevoznika, ki pa ga kar ni bilo. Vprašam na informacijah in mi povedo, da sem na napačnem letališču. Pa saj to je Bruselj, vztrajam. Ja, ampak jaz bi morala na letališče Brussels South, me poduči (mesto Charleroi). Ni problema, imam še dovolj časa, kako pa pridem tja? Razloži mi, da bom z avtobusom ali vlakom do tja prepozna, ker je to letališče oddaljeno približno uro vožnje z avtomobilom. Ostane mi še ne ravno poceni taksi. In pa Jawad, ki pa je bil že dve uri vožnje oddaljen, torej bi bil prepozen. Preverila sem, ali lahko preprosto pustim to letalsko karto in kupim drugo, katere let bo kasneje. Razen Adrie s precej drago karto mi ostane naslednji let šele naslednji dan zvečer. Tako mi je še vedno najugodneje prišel taksist. Kako stežka sem mu dala v roke tistih 180 evrov, kolikor me je stala ta vožnja zaradi lastne nepazljivosti izbire letališča. Še težje mi je bilo to plačati ob misli, da sem za povratno letalsko karto plačala skoraj pol manj cene kot to …

Vsaka šola nekaj stane, mi večkrat pravijo domači: A ob tej šoli so se mi še domači smejali in držali za glavo.

Belgija mi bo zagotovo ostala v čudovitem spominu raznolikosti kultur, gurmanskega doživetja, peščenih barv edinstvenih zgradb in meni do sedaj najlepšega mesteca – Brugge.

277
420 SEK