Bosanski državljan dela v Sloveniji, žena živi in rodi v Bosni, on pa lahko skoraj leto dni prejema slovensko porodniško in koristi starševski dopust
Ženska nikoli ni živela, delala ali bila zavarovana v Sloveniji. Živi v Bosni in Hercegovini, kjer rodi otroka. Njen mož pa je zaposlen v Sloveniji. Ali mu lahko slovenski sistem omogoči skoraj leto dni plačanega starševskega dopusta, čeprav njegova žena in otrok živita v drugi državi? Ostra spletna objava opozarja prav na takšen primer. Preverili smo zakonodajo in ugotovili, da določena zakonska izjema res omogoča izjemno dolgo odsotnost z dela. Toda kdo preverja, ali so pogoji dejansko izpolnjeni?
»Gre lepo na slovensko porodniško za eno leto v Bosno!«
»In pazi to! Očetovski + starševski dopust dobi tudi Bosanec, katerega žena rodi in stanuje v Bosni!« se začne ostra objava, ki opozarja na slovensko ureditev starševskega varstva.
Avtor nadaljuje, da lahko oče, ker njegova žena v Bosni ni zaposlena in ne koristi porodniškega dopusta, ves starševski dopust izkoristi pri slovenskem delodajalcu.
»In gre lepo na ‘slovensko porodniško’ za 1 leto v Bosno!« piše v zapisu, ki se konča z vprašanjem: »Do kdaj nas bo še Yuga izkoriščala?«
Besede so ostre. Toda še zanimivejše je vprašanje, koliko resnice se skriva za njimi.
Predstavljajmo si konkretno situacijo. Državljan Bosne in Hercegovine je zaposlen v slovenskem podjetju in tukaj plačuje prispevke. Njegova žena medtem ves čas živi v Bosni, kjer je brezposelna. Nikoli ni bila zaposlena v Sloveniji, nima slovenskega prebivališča in ni vključena v slovensko zavarovanje za starševsko varstvo.

Ko se jima rodi otrok, se pojavi vprašanje: ali lahko oče zaradi njenega položaja uveljavlja celoten slovenski starševski dopust?
Zakon dejansko omogoča 320 dni dopusta enemu staršu
Odgovor se skriva v Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1).
Po 29. členu ima vsak od staršev praviloma pravico do 160 koledarskih dni starševskega dopusta. Skupaj to pomeni 320 dni.
Od tega lahko vsak starš na drugega prenese največ 100 dni, medtem ko je 60 dni neprenosljivih.
V običajnih okoliščinah torej oče ne more preprosto prevzeti celotnega materinega dopusta samo zato, ker bi se starša tako dogovorila.
Vendar zakon vsebuje pomembno izjemo.
Osma točka prvega odstavka 30. člena ZSDP-1 določa, da lahko eden od staršev sam izkoristi vseh 320 dni starševskega dopusta, kadar drugi od staršev ni zavarovanec za starševsko varstvo.
Prav ta določba je bistvena za primer, opisan v spletni objavi.
Če mati ni vključena v ustrezno zavarovanje, oče pa je zaposlen in zavarovan v Sloveniji, lahko obstaja zakonska podlaga, da oče uveljavlja celoten starševski dopust.
Pri tem zakon v navedeni določbi ne zahteva izrecno, da bi morala mati pred tem živeti ali delati v Sloveniji.
A pozor: dejstvo, da ženska ni zaposlena, še ne dokazuje njenega zavarovalnega statusa. Prav tako sama izpolnitev enega pogoja še ne pomeni avtomatične upravičenosti do dopusta.
Poleg 320 dni še očetovski dopust?
Slovenska zakonodaja posebej ureja tudi očetovski dopust, ki praviloma traja 15 koledarskih dni in ga mora oče izkoristiti do otrokovega tretjega meseca starosti.
Če bi oče izpolnjeval pogoje za obe pravici, bi lahko skupaj izkoristil do 335 koledarskih dni dopusta.
To je skoraj enajst mesecev odsotnosti z dela.
Ob tem je treba poudariti, da očetovski in starševski dopust nista ista pravica. Za vsakega veljajo posebna pravila, pomemben pa je tudi čas, ko lahko posamezni dopust nastopi.
Kadar nihče ni upravičen do materinskega dopusta, se lahko starševski dopust začne po dopolnjenem 77. dnevu otrokove starosti.

Torej ne gre za samodejno pravico do skoraj enega leta neprekinjene odsotnosti takoj po rojstvu otroka.
Žena nikoli ni živela v Sloveniji. Zakaj to ni nujno ovira?
To je morda najbolj presenetljiv del zgodbe.
Slovenski sistem starševskega varstva je povezan predvsem z zavarovanjem upravičenca. Če je oče zaposlen in vključen v slovensko zavarovanje za starševsko varstvo, njegovo tuje državljanstvo samo po sebi ne pomeni, da teh pravic nima.
Slovenija ima z Bosno in Hercegovino sklenjen tudi poseben sporazum o socialnem zavarovanju, ki velja od 1. julija 2008.
Sporazum zajema več področij, med drugim starševska nadomestila in otroški dodatek, ter ureja usklajevanje pravic med državama.
To pomeni, da so lahko pravice oseb, zaposlenih v Sloveniji, povezane tudi z okoliščinami v Bosni in Hercegovini.
Toda dejstvo, da sporazum obstaja, še ne pomeni, da lahko vsak zaposleni v Sloveniji samodejno uveljavlja 320 dni dopusta za otroka, ki živi v Bosni.
Za priznanje pravice morajo biti izpolnjeni tudi drugi pogoji, ki jih določa slovenska zakonodaja.
In prav tu bi bilo smiselno zahtevati jasnejša pojasnila pristojnih.
Obstaja še 31. člen, ki lahko bistveno spremeni položaj
Pri razpravi o tako dolgem starševskem dopustu ne smemo spregledati 31. člena ZSDP-1.
Ta ureja prenehanje pravice do starševskega dopusta, med drugim v položaju, ko otrok živi samo z drugim od staršev, ki ga varuje in neguje.
Zakaj je ta določba pomembna?
Ker je treba razlikovati med očetom, ki med koriščenjem dopusta dejansko odide k družini v Bosno in skrbi za novorojenčka, ter očetom, ki bi dopust uveljavljal, čeprav za otroka sploh ne bi skrbel.
Namen starševskega dopusta je nega in varstvo otroka, ne zgolj odsotnost z delovnega mesta.
Zato bi moral pristojni center za socialno delo pri odločanju upoštevati vse okoliščine konkretnega primera.
Slovensko nadomestilo lahko pomeni več deset tisoč evrov
Poleg skoraj leta dni dopusta tudi slovensko starševsko nadomestilo
Pri tem pa ne gre zgolj za odsotnost z dela, temveč tudi za denar. Če je oče, državljan Bosne in Hercegovine, zaposlen in ustrezno zavarovan v Sloveniji ter mu pristojni center za socialno delo prizna pravico do starševskega dopusta, mu lahko pripada tudi slovensko starševsko nadomestilo.
To praviloma znaša 100 odstotkov zakonsko določene osnove, ob upoštevanju zgornje omejitve. Pri osnovi 2.000 evrov bruto mesečno bi lahko za 320 dni prejel okvirno 21.000 evrov bruto. Ob tem je posebej zanimivo, da slovenski zakon ne določa splošnega pogoja, da bi moral imeti otrok prijavljeno prebivališče v Sloveniji. Tako se lahko pojavi primer, ko mati nikoli ni živela ali delala v Sloveniji, otrok je rojen in živi v Bosni, oče pa med starševskim dopustom pri družini v Bosni prejema slovensko nadomestilo.
Toda ali pristojne institucije v takšnih primerih tudi učinkovito preverjajo, da so izpolnjeni vsi pogoji, predvsem dejanska nega in varstvo otroka? Prav to je vprašanje, na katero bi javnost morala dobiti jasen odgovor.
Kdo preverja, kaj se dejansko dogaja v Bosni?
Predstavljajmo si, da zaposleni v Sloveniji vloži zahtevo za starševski dopust. Predloži dokazila o rojstvu otroka, podatke o materi in dokumentacijo, ki jo zahteva pristojni organ.
Mati in otrok medtem živita v Bosni in Hercegovini.
Kdo preveri, ali je mati res nezavarovana? Kako pristojni organ ugotovi, ali je oče med dopustom dejansko skrbel za otroka? Ali slovenski organi v takšnih primerih sodelujejo z institucijami v Bosni in Hercegovini?
In predvsem: kako pogosto se takšni primeri nadzorujejo?
Odgovorov na ta vprašanja za zdaj nimamo.
Prav tako nimamo podatkov, koliko očetov, zaposlenih v Sloveniji, koristi celoten starševski dopust, medtem ko njihove družine prebivajo v tujini.
Zato bi bilo neutemeljeno trditi, da gre za množično izkoriščanje sistema. Bi pa bilo povsem upravičeno od pristojnega ministrstva zahtevati podatke in pojasnila o nadzoru.
Zakonska pravica ni zloraba, pomanjkljiv nadzor pa bi bil problem
Pri celotni zgodbi je treba jasno ločiti dve stvari.
Če je človek zaposlen v Sloveniji, plačuje prispevke in izpolnjuje vse zakonske pogoje, ima pravico uveljavljati pravice iz slovenskega sistema socialnega zavarovanja. To velja ne glede na njegovo državljanstvo.
Toda če zakon omogoča izplačevanje visokih nadomestil v čezmejnih primerih, morajo biti pogoji jasni, nadzor pa učinkovit.
Ne bi bilo sprejemljivo, da bi kdorkoli prejemal starševsko nadomestilo, ne da bi izpolnjeval zakonske pogoje za dejansko nego in varstvo otroka.
Prav tako ne bi bilo pošteno zakonitega koriščenja dopusta označiti za zlorabo samo zato, ker je družina iz Bosne in Hercegovine.
Pravo vprašanje zato ni, zakaj ima zaposleni državljan BiH pravice v Sloveniji, temveč ali država dosledno preverja, da te pravice pripadajo samo tistim, ki izpolnjujejo vse pogoje.
Prvotna spletna objava je na to opozorila z ostrimi besedami. Zakonodaja pa kaže, da je možnost, o kateri govori, vsaj načeloma resnična.
Ali bi bil celoten dopust odobren tudi očetu, katerega žena nikoli ni bila v Sloveniji in z otrokom stalno živi v Bosni, ostaja vprašanje konkretne pravne presoje.
In prav zato bi bilo dobro, da pristojni javnosti pojasnijo, kako sistem deluje.
Kajti pri tako dolgih obdobjih plačanega dopusta in tako visokih zneskih nadomestil si javnost zasluži jasne odgovore, ne zgolj sklicevanja na zakonske člene.
Pripravil: I.M.
Vir: Facebook, Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih