Kmetica leta Jelka Krivec: »Ko hodiš, hodi zmeraj pokončno«
Jelka Krivec, kmetica leta 2016, živi v Šentjuriju na Dolenjskem. Obiskali smo jo v domači vasi, kjer sta izpod pridnih rok zrasla urejena kmetija in topel dom.
Z njo smo se pogovarjali o njenem pomembnem nazivu, številnih dejavnostih, pripravah na praznike in nenazadnje tudi o tem, kako naj gre človek skozi življenje, da bo srečen.
Kako bi opisali svojo kmetijo?
Ukvarjamo se z biki pitanci, imamo šest hektarjev svoje obdelovalne zemlje in dva v najemu ter štiri hektarje gozda. Sejemo koruzo, kolobarimo s travo, ker imamo razdrobljene parcele in nam je tako najlažje. Tako tudi največ pridelamo. Imamo tudi vinograd – 320 trt, da imamo cviček zase, potem pa tudi vrt, kjer si pridelamo vso zelenjavo. Na kmetiji so tudi prašiči in kokoši. Pitance prodamo, zelenjavo pa imamo zase, za sorodnike …
Pred kratkim ste postali kmetica leta. Kaj vam ta naziv pomeni?
Ponosna sem. To je velika čast, to je najvišji naziv, kar ga v Sloveniji kmetica lahko dobi. To je zahvala za nazaj in velika motivacija za naprej.
Kako to, da ste se prijavili? Ste se sami?
Ne, predlagalo me je Društvo podeželskih žena Mirna Peč. Že nekaj let so me prepričevale, pa nisem bila pripravljena. Letos pa sem le rekla, da sprejmem, češ da bom tiste pol ure že lahko stala na odru. Na koncu pa se je zgodilo, kar se je …
Kakšni so pogoji, če želiš kandidirati?

Obstajajo razpisni pogoji, pri čemer velikost kmetije ni pomembna. Pomembno je, kaj je človek delal v življenju, kaj nosiš v duši, kaj delaš v društvih, kakšen si do sočloveka in narave.
Pred leti ste dobili tudi občinsko priznanje za najlepše urejeno kmečko domačijo. To najbrž pomeni, da uživate v urejanju doma in okolice.
To je bilo leta 2008. Mislim, da ima vsaka gospodinja ali kmetica rada urejeno okoli hiše. Rada imam, da je balkon poln rož, a če v tem ne bi uživala, tega ne bi bilo.
Kaj pa kmečka opravila? Imate svoje najljubše?
Na kmetiji ni dela, za katerega bi človek rekel, da ga ima najraje. Delamo pač, kar je treba, je pa veliko odvisno od vremena in časa. Ko pride čas košnje, seveda kosimo, jaz rada obračam, včasih imam čast, da tudi pograbim, če moških ni doma. Poprimem za vsako delo, pri nas del ne ločimo na ženske in moške, razen v kuhinji (smeh).
Na kmetiji je prostega časa zelo malo, pa vseeno: kaj počnete, ko si vzamete odmor, kako se sproščate?
Ob nedeljah po navadi ne delamo, razen če je treba. To je v primeru sušenja sena, kjer je veliko odvisno od vremena. Rada grem na sprehode, v hribe. Z možem sva si zadala, da bova šla enkrat na mesec na Gorjance. Včasih greva enkrat, včasih nikoli, včasih pa tudi trikrat. Letos me sicer malo lovi čas, drugače pa greva skupaj s sosedoma skoraj vsak večer na šestkilometrski sprehod ali pa še dlje – če se le da. Ko v hlevu zaključimo, se odpravimo. Včasih je že prišlo do kakšnih težav, ko me telo ni več ubogalo, tako da sem si rekla, da moram nekaj ukreniti. Hoditi sem začela sama, zdaj pa gre rad z mano tudi mož. A če ga ni, grem brez težav tudi sama.
Kaj bi svetovali mladim, ki prevzamejo kmetijo staršev, pa za to morda nimajo prave motivacije?
Če mlad človek nima ljubezni do živali, zemlje in dela s stroji, bo vse to najbrž delal z odporom. Res jih doma veliko ostane zato, ker so kmetijo podedovali ali pa nimajo službe. A če ni druge možnosti, je treba vztrajati. Sčasoma verjetno pridejo tudi volja, ljubezen in nenazadnje rezultati. Marsikdo se najprej brani, da ne bo, na koncu pa se izkaže za največjega kmeta.
Aktivni ste v več društvih. 
Poleg Društva podeželskih žena Mirna Peč sem še članica vinogradniškega in govedorejskega društva. Najbolj aktivna sem v prvem društvu, kjer sem v upravnem odboru. Dvakrat na leto odidemo na strokovno ekskurzijo, organiziramo kuharske tečaje, se česa novega naučimo. Prirejamo delavnice ročnih del, udeležujemo se državnih kmečkih iger, kjer sem vsakič v ekipi in nam zmaga vsakič znova uide (smeh). A pomembno je sodelovati. Imamo tudi pohode, pozimi se dobivamo na zimskih uricah, tako da se imamo res lepo.

Kje najdete čas in energijo za vse to?
Čas si moraš vzeti, energija pa … Sem pozitiven človek, na vse gledam pozitivno. Seveda se včasih tudi jaz ujamem v negativne misli, ampak rada motiviram druge, tudi ko smo kot društvo že povsem na tleh. Potem pa vse pride samo od sebe.
Ampak od kod?
Človek mora biti pozitiven. Vedno si rečem, da se bomo obremenjevali potem, ko bo treba. Brez zveze je vnaprej biti nervozen in slabe volje, saj ne veš, mogoče pa sploh ne bo treba biti. Zakaj bi se prej sekiral, če lahko še malo počakaš?
Kako na vse vaše aktivnosti gleda vaša družina?
Drugega jim pač ne preostane (smeh). Dolga leta sem bila doma, v društvo so me hotele dobiti že prej, pa nisem imela niti časa zaradi otrok. Potem pa sem videla, da so otroci povsem v redu tudi, če me kdaj ni doma. Ne pustim pa jim veliko dela, ki ga moram narediti sama, ampak najprej postorim, kar lahko, potem pa so na vrsti druge stvari.
Malo za šalo: kdo je doma »gospodar«, kadar ste odsotni?
Mož. Pri nas sicer nimamo razdeljenega dela, največkrat se kot družina skupaj odločimo, kaj bomo delali, v katero akcijo bomo šli. Vem, da je vsak dan treba postoriti vse v kuhinji in hlevu, a če naju ni, vse to zmorejo tudi otroci.
| Voščilo kmetice leta Jelke Krivec našim bralcem: |
| »Vsem želim lep božič in zdravo novo leto. Včasih si sposodim kakšno besedo Toneta Pavčka, ki je izhajal iz naše vasi. On je napisal: ‘Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca’, jaz pa pravim: ‘Ko hodiš, hodi zmeraj pokončno’. Ker kmetje in kmetice velikokrat ne hodimo pokončno, bojimo se izraziti svoje mnenje. Tudi sama nimam lepih rok, ampak naredile so veliko in zakaj bi se jih sramovala? Res mislim, da bi kmetje morali hoditi bolj pokončno. In tega naj se držijo tudi bralci.« |
Kako se pripravljate na prihajajoče praznike?
Letos smo adventni venček naredili bolj na hitro. Ne razmišljam še o božični in novoletni večerji, saj se mi za to zdi še malo prezgodaj. Sem pa spekla parklje, da razveselim vnuka.
Kaj sicer najraje pečete?
Ko govorimo o peki, res nimam nekega prevelikega veselja. Če že pečem, je treba to tudi pojesti, če poješ, pa imaš kmalu premajhne hlače. Ko si malce starejši, se te vse hitro prime. Zato ne pečem velikokrat, seveda pa me včasih tudi »prime«. Rada pečem flancate, ki sem jih velikokrat pekla za očeta. Preprosto rad jih je imel. Potem sem jih enkrat pripravila tudi za društvo, ker drugega ni bilo veliko. Od takrat najprej jih moram vsakič pripravljati prav jaz. Božične piškote in druge sladice sicer peče hči, jaz pa potico.
Pa vam potica vedno uspe?
Bolj ali manj. Včasih seveda odstopi skorja, včasih je v njej kakšna luknja, pa nič hudega.
Kaj bi svetovali gospodinji, ki ji potica nikakor ne uspe?
To, da ne uspe, tega ne verjamem. Nekaj je gotovo za pojesti, če je pečeno, če so v njej dobre stvari. Ni nujno, da je visoka potica boljša od tiste, pri kateri skorja odstopa.
Kako preživljate božično-novoletne praznike?
Na božični večer se zberemo ob večerji, potem se pogovarjamo, kartamo ali kaj podobnega. Nato gremo peš k polnočnici v Mirno Peč, do koder je približno štiri kilometre. Po navadi gre tja polovica vaščanov, včasih smo hodili še z baklami. Za božič pride kdo na obisk ali pa mi kam gremo. Dan po božiču je v Mirni Peči prireditev, včasih gremo tudi na kakšen pohod, poleg tega imam na ta dan tudi blagoslov jaslic v šentjurijski cerkvi. Vsako leto jih naredi druga vas, tak je dogovor. Tako da so jaslice vsako leto malo drugačne. Za novo leto smo tudi radi doma. Pred leti je bilo grozno s petardami in raketami. Težko greš od doma, če imaš psa, ki se boji, pa tudi bikom to ni všeč. Po večerji otroci mogoče kam gredo, mi pa se skupaj s sosedi malo pred polnočjo odpravimo na bližnji hrib. V košaro damo šampanjec in kozarce ter z vrha opazujemo našo dolino. Seveda je treba tudi nazdraviti, po vrnitvi v vas pa mogoče srečamo še koga in mu voščimo. V mirnejšem vzdušju se dobro počutimo, to nam je dovolj.
Se ob koncu leta ozrete tudi nazaj, v leto, ki je za vami?
Vsa večja dela in dogodke si zapisujemo v koledar, zapišemo tudi rojstva in vse drugo. Vedno pa ima človek večje želje, kot si jih lahko uresniči, vedno bi rad nekaj več. Ampak včasih ti kakšna stvar ne uspe, se pa zato zgodijo kakšni drugi dve. Obrneš se v smer, ki je nisi načrtoval, ampak na koncu se sam odločiš, kaj in koliko boš naredil. Kar si zadaš, poskusiš uresničiti, a vedno ne uspe. Za nazaj se ne da popravljati.
Verjetno si v tem času postavite tudi cilje za naprej.
Saj vedno rečemo, da bomo manj jedli in se več gibali, potem pa je vse drugače. Seveda si postavimo cilje glede gospodarstva, torej glede strojev, parcel, morda gradnje. Včasih se to uresniči, včasih ne. Načrtujemo tudi dopust, kdaj približno si ga bomo privoščili.
Pa greste kaj na dopust?
Seveda, v zadnjem času si privoščimo po par dni morja. Ko so bili otroci majhni, pa smo še vsakič prišli domov isti dan, saj je treba vsak večer tudi v hlev. Boljše mi je tako, kot pa da bi šla za več dni in razmišljala, kakšne težave so doma. Ko sta otroka zrasla in lahko pomagala na kmetiji, sva si lahko privoščila po več dni, zdaj pa greva večkrat tudi s sosedi. Letos sva na morje peljala vnuka in skupaj smo uživali bolj kot v najlepšem hotelu.
Otroci najraje vidijo, da jim daš svoj čas, kajne?
Tudi sama opažam, da je to najbolj pomembno. Tudi zdajle, pred prazniki, ko poslušaš, kaj vse bodo otrokom kupili … Sama najraje vidim, da pridejo obiski brez vrečke, da se usedemo za mizo, nekaj malega pojemo in se pogovarjamo. Lepo mi je, ko pridemo skupaj in se pogovorimo. Čas je najboljše darilo za vse nas. Če nekomu prineseš vrečko, časa pa si zanj ne vzameš, si naredil zelo malo. Res pa je, da nikamor ne greš več na obisk, ne da bi še kaj prinesel s seboj. Raje vidim, da v moj dom prineseš le sebe.
Je to morda tisti pravi recept za dolgo in srečno življenje, to, da si znamo vzeti čas drug za drugega?
Mislim, da je to res najbolj pomembno. To prinaša srečo in zadovoljstvo, ker ko se z nekom pogovarjaš, se počutiš izpopolnjenega. Drugemu s tem daš svoje dobre stvari. Če imaš na drugi strani človeka, za katerega veš, da ti bo pomagal in svetoval, pa mu poveš tudi kaj slabega. V pogovoru ti marsikdo lahko pove kaj pametnega. Za življenje seveda potrebuješ tudi materialne stvari, ampak tega imamo danes dovolj. Včasih pa nismo imeli, ampak časi se pač spreminjajo. In če sem kot otrok cenila edino punčko, ki sem jo imela, danes cenim čas, ki ga preživim z najbližjimi.
Najlepša hvala za pogovor!
Avtorica: Mojca Sladič
Foto: M. S., A. K.