Mladi loški poeti
Žan Rožič Pinterič, Rok Resnik, Ema Štigl in Jan Strajnar so učenci četrtega in petega razreda Podružnice osnovne šole Loka, ki so napisali čisto svoje pesmice.
LOKA PRI ZIDANEM MOSTU – V nadaljevanju objavljamo njihove pesmi.
VLAK
Po železni cesti vlak drvi,
za njim se gost dim vali.
Naj bo tovoren ali za ljudi,
strojevodja vedno se pravil drži.
Od postaje do postaje hiti,
vsak dan tisoč kilometrov naredi,
a kljub temu utrujeni ni,
in vedno nas pelje tja,
kamor si srce želi.
Tudi sam sedem nanj,
da odpelje me v svet neznan.
Včasih v šolo, včasih na zabavo,
z vlakom bolj varno je in zdravo.
Ko sedem na sedež brez skrbi,
sem srečen,
da se ustavi na naši mali postaji.
Res je velik in težak,
a brez njega svet ne bi bil enak.
Že stoletja nam pomaga,
da daljava dosegljiva je vsaka.
Nekoč na premog in na paro,
danes tiho čez daljavo,
železna kolesa se vrtijo,
da nas vse dni v letu razveselijo.
(Žan Rožič Pinterič, 4.R. POŠ Loka)
ROJSTNI DAN
Danes je moj rojstni dan.
Ponoči sem imel veliko sanj.
Kakšna darila bom dobil,
kako si bom zobe umil
in koliko evrov bom porabil?

Glej no, jutro je že!
Kje so darila zame?
Grem v kopalnico…. kakam
in veselo nazaj v sobo odkorakam.
Za pet minut nazaj zaspim
In v spanju (ne da bi vedel) govorim.
Potem se zbudim
in v kuhinjo oddrvim.
Tam obešeni so baloni
in na mizi so bonboni.
S prijatelji smo šli v kino,
peljal nas je dedek Lino.
Doma mi je še družina dala darilo,
v njem je bilo zobno belilo.
To sem si zaslužil,
ker sem bil tak lenuh,
ker zob nisem umival
in sem sladkarij požeruh.
(Ema Štigl, 5. raz. POŠ Loka)
PRIJATELJA
Osbert, Jure,
imata ure.
Ura je odbila
in se v mrzli vodi umila.
Jure si zaželi,
da helikopter on dobi.
Popeljal se je v kraje,
južno severne tečaje.
Osberta nazaj peljal,
preko južno severnih dobrav.
Jure je za Osberta skrbel
in nazaj poletel.
(Rok Resnik, 4. R POŠ Loka)
LOKA
Loka je Loka,
v njej se ne poka,
v njej živimo mi,
ker smo Ločani vsi.
Tukaj Zora Tavčar živi,
ki nas z zgodbami razveseli,
tukaj Primož Trubar je pristal
in v cerkvi deloval.
Zadaj se Lovrenc dviga,
na njega se težko šiba,
na njem encijan domuje
in nam lepoto daruje.
(Jan Strajnar, 5.R. Loka)