• 14.67C Novo mesto
  • 21:39
  • Pon, 21.10.2019

Mladi loški poeti

Žan Rožič Pinterič, Rok Resnik, Ema Štigl in Jan Strajnar so učenci četrtega in petega razreda Podružnice osnovne šole Loka, ki so napisali čisto svoje pesmice.

LOKA PRI ZIDANEM MOSTU – V nadaljevanju objavljamo njihove pesmi.

 

VLAK

Po železni cesti vlak drvi,

za njim se gost dim vali.

Naj bo tovoren ali za ljudi,

strojevodja vedno se pravil drži.

Od postaje do postaje hiti,

vsak dan tisoč kilometrov naredi,

a kljub temu utrujeni ni,

in vedno nas pelje tja,

kamor si srce želi.

Tudi sam sedem nanj,

da odpelje me v svet neznan.

Včasih v šolo,  včasih na zabavo,

z vlakom bolj varno je in zdravo.

Ko sedem na sedež brez skrbi,

sem srečen,

da se ustavi na naši mali postaji.

Res je velik in težak,

a brez njega svet ne bi bil enak.

Že stoletja nam pomaga,

da daljava dosegljiva je vsaka.

Nekoč na premog in na paro,

danes tiho čez daljavo,

železna kolesa se vrtijo,

da nas vse dni v letu razveselijo.

(Žan Rožič Pinterič, 4.R. POŠ Loka)

ROJSTNI DAN

Danes je moj rojstni dan.

Ponoči sem imel veliko sanj.

Kakšna darila bom dobil,

kako si bom zobe umil

in koliko evrov bom porabil?

Glej no, jutro je že!

Kje so darila zame?

Grem v kopalnico…. kakam

in veselo nazaj v sobo  odkorakam.

Za pet minut nazaj zaspim

In v spanju (ne da bi vedel) govorim.

Potem se zbudim

in v kuhinjo oddrvim.

Tam obešeni so baloni

in na mizi so bonboni.

S prijatelji smo šli v kino,

peljal nas je  dedek Lino.

Doma mi je še družina dala darilo,

v njem je bilo zobno belilo.

To sem si zaslužil,

ker sem bil tak lenuh,

ker zob nisem umival

in sem sladkarij požeruh.

(Ema Štigl, 5. raz. POŠ Loka)

PRIJATELJA

Osbert, Jure,

imata ure.

Ura je odbila

 in se v mrzli vodi umila.

Jure si zaželi,

da helikopter on dobi.

Popeljal se je v kraje,

južno severne tečaje.

Osberta nazaj peljal,

preko južno severnih dobrav.

Jure je za Osberta skrbel

in nazaj poletel.

(Rok Resnik, 4. R POŠ Loka)

LOKA

Loka je Loka,

v njej se ne poka,

v njej živimo mi,

ker smo Ločani vsi.

Tukaj Zora Tavčar živi,

ki nas z zgodbami razveseli,

tukaj Primož Trubar je pristal

in v cerkvi deloval.

Zadaj se Lovrenc dviga,

na njega se težko šiba,

na njem encijan domuje

in nam lepoto daruje.

(Jan Strajnar, 5.R. Loka)