Napake staršev, zaradi katerih otroci ne morejo biti uspešni in srečni
Starši so za svojega otroka pripravljeni narediti vse – vse, da bo zdrav, zadovoljen, srečen in uspešen. Seveda vse to počnejo z najboljšimi nameni, a preredko se zavedajo, da lahko s svojim početjem usodno zaznamujejo življenje svojega otroka. Seveda tudi v negativnem smislu.
Avtor najbolje prodajanih knjig s področja psihologije, dr. Tim Elmore, je v izogib temu sestavil seznam nekaterih največjih napak, ki jih delajo starši pri vzgoji otroka. Te napake lahko na otroka vplivajo tako, da ga dobesedno potlačijo – v življenju si ne bo upal tvegati, ne bo znal nositi odgovornosti in ne bo se znal nadzorovati. Gre za sedem stvari, ki jih marsikateri starši počnejo v veri, da otroku le pomagajo, v resnici pa mu s tem le škodijo, kar se odraža v njihovem nadaljnjem življenju in na vseh življenjskih področjih.
Ne dovolijo, da otrok izkusi tveganje
Nekateri starši se tako bojijo za varnost svojih otrok, da jih spremljajo na čisto vsakem koraku, celo med nedolžno igro. Psihologi so odkrili, da otroci, ki jim nikoli ni bilo dovoljeno, da bi se zunaj svobodno igrali ter tu pa tam razbili koleno, skozi življenje razvijejo različne fobije oziroma strahove. Otroci morajo kdaj tudi pasti, da bi se naučili paziti, obenem pa morajo dojeti, da so padci sestaven del življenja. Otroci, ki jih starši ves čas zavijajo v vato, lahko v življenju odrastejo v arogantneže z nizko samozavestjo.

Prehitro jim pomagajo
Recept je preprost: nekatere probleme mora otrok pač rešiti sam. Starši, ki svojim otrokom želijo za vsako ceno olajšati življenje, jim s tem ne delajo prav nobene usluge. Ne dovolijo jim, da se sami potrudijo, da skušajo rešiti težavo sami in da so ob rešitvi zadovoljni. Namesto tega vsakič vskočijo in stvar, ki bi jo moral otrok narediti sam, raje naredijo oni. Na tak način se otroci kaj hitro privadijo, da jih nekdo stalno rešuje, to pa jim v odraslosti le škoduje, saj niso vajeni, da v življenju vse pač ne teče gladko. Zato jih popadejo različne travme, saj niso vajeni svojih težav reševati sami. Starši morajo otroke le usmerjati, da si znajo sami izboriti tisto, kar potrebujejo ali želijo. V mislih morajo imeti, da bodo otroci enkrat odrasli, zato naj se raje vprašajo, kako se bo ta otrok znašel v svetu, ki je kdaj pa kdaj tudi krut.
Na vsa usta jih hvalijo
Seveda vsak rad sliši pohvalo na svoj račun, a nenehno govoriti otroku, kako je super, pameten, sposoben in lep … To mu lahko prinese več škode kot koristi. Otrok bo na koncu ugotovil, da je tako super le svojim staršem, preostalim pa ne, saj ga ti ne hvalijo kar naprej. Takrat bo podvomil v objektivnost svojih staršev, otrok, ki je bil s strani staršev vedno le hvaljen, nikoli pa kritiziran, pa lahko kmalu začne lagati in se pretvarjati – da bi pobegnil in resničnega življenja.
Razvadijo jih
Občutek krivde je tisti, ki mnoge starše ovira pri vzgoji. Na svoje otroke se nočejo jeziti, ker ne prenesejo misli, da bi nad nedolžnim bitjecem kdaj povzdignili glas ali jim povedali, da jim njihovo vedenje ni všeč. Raje jim dovolijo, da postanejo pravi mali razvajenci, da manipulirajo s svojimi starši in da dobijo vse, kar se jim zahoče. Dragi starši, ni treba, da vas ima otrok vsako sekundo življenja neizmerno rad. Seveda se bo jezil, kadar ne bo dobil še enega kosa torte, a beseda »ne« njegovemu razvoju ne bo prav nič škodila. Tako se bo naučil, da se svet ne vrti okoli njega, obenem pa mu boste predstavljali nekakšen glas razuma in steber, na katerega se lahko opre. Če otrok s starši manipulira, je vprašanje, kako se bo lahko nanje oprl, povsem na mestu. Odrasti brez ustrezne podpore pa je danes res težko, zato otrok ni treba nagrajevati prav za vse, kar naredi. Vzpostavite zdrave meje, ki vam jih narekuje notranji glas – zagotovo ga imate, morda mu le že dolgo časa niste prisluhnili.
Ne govorijo o svojih življenjskih napakah
Otroci bodo zrasli v mlade ljudi, željne svobode in novih izkušenj, naloga staršev pa je, da jim to dovolijo, omogočijo in pri tem tudi pomagajo. Odraščanje je namreč kot razburkana voda, ki mladega človeka meče sem in tja, starši pa naj bi bili varen pristan ali luč na svetilniku, če želite. In da bo to plutje lažje, bi morali starši s svojim otrokom deliti tudi svoje negativne izkušnje in napake iz preteklosti. To bo otroku morda pomagalo pri pomembnih odločitvah. Seveda je normalno, da otroku zdrsne in pade, saj se tako uči soočati se s posledicami svojih odločitev. Starši, delite z njimi svoje padce, opišite, kako ste se takrat počutili, kako ste ukrepali in kako se je stvar končala. Otrok bo tako videl, da ni edini, ki mu nekaj morda ni uspelo in da s tem ni konec sveta.

Zamenjujejo inteligentnost, nadarjenost in zrelost
Inteligentnost pogosto jemljemo kot mero za zrelost otroka in starši pogosto delajo napake, ko mislijo, da je pameten otrok že pripravljen na veliki svet. če je otrok v nečem nadarjen, pa to tudi ne pomeni, da bo nadarjen na vseh življenjskih področjih. Morda mu leži umetnost, šport pa ne – pa kaj! Na žalost ni pravila, po katerem bi določili, da je otrok dovolj zrel za kakšno stvar, je pa pri tem zato toliko bolj pomembno, da ga starši poznajo in razumejo. Ni pa slabo malce pogledati, kako se obnašajo drugi otroci njegove starosti – če vaš otrok počne manj stvari in slabše, je to morda znak, da mu morate dati nekaj več prostora, da se dokaže.
Govorijo eno, delajo pa drugo
Hočeš nočeš, starši, kakršni koli so že, so otroku prvi in največji vzor. In če se starši ne držijo tega, kar so obljubili, potem tega ne morejo pričakovati niti od svojih otrok. Malčki vidijo in slišijo vse, razmišljajo o vsem in sledijo vsemu, kar starši počnejo, kako se odzivajo in podobno. Če želite otroku dopovedati, da je iskrenost ena od najpomembnejših stvari v življenju, sami pa se pogosto zlažete, potem bo otrok podvomil v to, kar mu govorite. In posledično vas ne bo jemal več resno, niti v drugih situacijah ne.
Pripravila: M. S.
Foto: Pixabay