Petra Škarja: Kako pa tujci vidijo Slovenijo?

25. jul. 2016, ob 07.46
Posodobljeno pred 1 letom ali več
810
430 SEK

V tujih deželah povsem enostavno damo oči na peclje, zaznave do maksimuma, radovednost v otroško stanje. Opazimo malenkosti, ki so domačinom samoumevne, poslikamo tudi navadno drevo, ker nam je v tuji deželi nekako drugačno.

Vas je kdaj zanimalo, kako tujci, ki so pri nas tudi v takem stanju prejemanja informacij, vidijo Slovenijo? Mene to vedno zanima, zato vsakega tujca, v kolikor le dobim to priložnost, povprašam o tem.

Ko sva z Garyjem Whitehillom (ZDA) pila kavo na dokaj nezanimivem počivališču ob avtocesti, se za trenutek ustavi v pogovoru in reče: »A slišiš?« Ja, hrup avtoceste. »Ne, poslušaj … Slišim ptičje petje!« Nekaj časa sva molčala, da je lahko poslušal ptičje petje. »To je fascinantno v Sloveniji – kjerkoli si, lahko slišiš ptičje petje. Neverjetno!«

Gary se bo verjetno celo preselil v Slovenijo. Uspešen podjetnik, avtor knjige, ki ima svoje govore v več kot 30 državah sveta, svetovalec svetovno prepoznavnim podjetjem in politikom, se želi preseliti v Slovenijo. Naša miselnost ‘majhnosti’ v več pogledih mi takoj vrine neponosno vprašanje – v Slovenijo? Resno? Zakaj bi nekdo želel v Slovenijo?

»Poglej te razglede,« še enkrat poudarim – vozila sva se po avtocesti: »Zelenje, razgibana pokrajina, gore, bujno rastje, na lastnih vrtovih pridelana hrana, voda na vsakem koraku …  Slovenija je idealna za življenje. Za mirno, zdravo življenje.

Povej mi, kje v svetu se lahko še sredi noči mirno sprehajaš po ulicah glavnega mesta – po vašem Prešernovem trgu?« Ja, ve za Prešerna, seveda. »Slovenija je res varna. Tega se zaveš šele takrat, ko preživiš več let po različnih državah sveta in občutiš ta upravičen strah, ki je v ljudeh, strah pred krimalom. Ljudje v svetu se res pobijajo za nekaj malega denarja ali za hrano.«

Zobni mostiček, cena in nujne informacije
Zobni mostiček je fiksni protetični nadomestek, namenjen zapolnitvi vrzeli, ki nastane zaradi izgube enega ali več zob. Njegova glavna funkcija je obnovitev estetskega videza nasmeha ter povrnitev

»Kaj pa politika in socialne razmere,« drezam dalje vanj. »Veš, povsod v svetu se pritožujejo čez politiko. Po svoje je smiselno – če se ne bi, ne bi bilo sprememb. A če primerjam z ostalimi državami – v mnogih boš videla, da so tik pred izbruhom hude revolucije, morda vojne. V nekaterih je politika tako zgoljufana, da ne vidim priložnosti, kako jo izboljšati v naslednjih letih. V Sloveniji ne. Tu bi v grobem rekel tako – v povprečju imate dober socialni status. Imate mnogo poslovnih priložnosti in še vedno je dovolj dela. Politika – ja, sem slišal že mnogo o vaših politikih, ampak še vedno ni tako grozno zgoljufano in skoruptirano, da ne bi v tej državi videl priložnosti dobrih sprememb in napredka.«

Kaj pa ljudje, Slovenci?

»Zanimivi ste. Po svoje zelo srčni in radodarni. A na drugi strani izjemno sumničevi. Če ti ponudim pomoč, boš najprej v sebi pomislila, kaj hočem od tebe. Tega pa ne boš povedala na glas.

Ko predavam po svetu, imajo na koncu udeleženci mnogo vprašanj in se zaklepetamo v pozne ure. V Sloveniji tega še nisem doživel. Kakšno vprašanje? In vsi tiho … Tako ste tihi, ne boste glasno izražali svojih stališč, mnenj.

Obsedeni ste s strukturami. Želite, da je vse v neki strukturi, sistemu, točno na čas, po dogovoru … Zelo malokrat se prepustite tokom.

In nikakor še ne razumem te vaše močne nostalgičnosti do Jugostavije in Tita. Še nekaj sem opazil – zelo veliko ste pripravljeni prenašati, odpuščati – če nekdo v politiki naredi nekaj slabega, vi ste pripravljni to isto osebo ponovno izvoliti čez nekaj časa.

Nisem pa prepričan ali se zavedate, kakšen biser sveta imate tu …«

Dr. Jay Banerjee je Kanadčan, ki že več let redno obiskuje Slovenijo in prav tako pravi, da obstaja velika verjetnost, da bo tu v prihodnosti tudi živel. Prvič sta se najina pogleda ujela na dogodku Kanadsko-Slovenske zbornice, katere član je, kjer je vzbudil mojo pozornost s tem, ko je kot pomemben član visokega naziva sproščeno pomagal hostesam in jim vlival dobro voljo. Se spoznava, omenim, da bi bilo lepo kdaj skupaj spiti kavo, in on odgovori: »Let’s do it. Now. Let’s go to bela kava.« ‘Bela kava’ je povedal v Slovenskem jeziku.

Koliko preplačujete za zobozdravnika? Razlike v cenah so šokirale tudi nas
Za popolnoma enako zobozdravstveno storitev lahko nekateri plačajo tudi do skoraj trikrat manj – a ena napačna odločitev vas lahko na koncu stane še bistveno več. Ste se kdaj vprašali, zaka

Na moje prvo vprašanje, kaj misli, da manjka moji generaciji v podjetnem smiselu, je izstrelil kot iz toka: »Energije! Nimate energije! Daj, pokliči, vstani, pristopi do nekoga, preprosto naredi. Vi le razmišljate in razmišljate – vstanite in naredite! In to z energijo, zanosom.« No, tu se kar strinjam.

Ohranila sva stik in po dobrem letu dni sva imela priložnost daljših pogovorov. Zakaj bi kot tako podjeten sploh živel v Sloveniji, za katero menimo, da je premajhna, da bi poslovno lahko ustvarl kaj večjega?

»Res ste majhni, ampak imate odličen strateški položaj. Ste na središču vsega – središče Evrope, med Severom in Jugom, med Vzhodom in Zahodom. In imate odprte meje. Torej lahko enostavno delujete z vsem svetom, živite pa tu, v tej čudoviti pokrajini.«

Tudi on (kot prav vsi tujci, ki sem jih do sedaj imela možnost bolj spoznati v Sloveniji) je bil očaran nad našo pokrajino in vztrajno prigovarjal, naj ustavim avto, da slika te čudovite razglede. Vozila sva se mimo Trbovlja, Zagorja, Hrastnika, Sevnice, Krška … torej na območjih, za katera bi mnogi rekli, da ni ‘nič za videti’. No, on je zapolnil svoj fotoaparat.

Kakšne zanimive slovenske navade? »Ja, copati. Še nikjer v svetu nisem videl te navade, da obiskovalcu ponudiš copate, ko pride k tebi domov.« Poleg kave vedno dobimo kozarec vode, kar mu je zanimivo. Tudi on nas vidi kot zadržane osebe, ki težko spregovorimo. Veliko ostaja nepovedanega, neizrečenega,  zato vidi priložnost za rast posameznika v Sloveniji ravno v tem, da se ‘začnemo odpirati’.

Vino in pivo (oboje pove v slovenskem jeziku) pravi, da imamo odlično. Ima pa eno težavo, odkar se je toliko spoznal s Slovenci, da ga povabijo tudi domov: »Ne vem od kje vam ta navada, da človeka nasititie do skrajnosti, ko pride k vam na obisk. Že ko se vsega prenaješ, ti ponudijo še tri vrste sladic, pa še polno vrečo stvari za domov.« Posebej je izpostavil območje Murske Sobote, kjer je šel večkrat na obisk, a pravi, da se je že toliko zredil in tolikokrat naslednje jutro zbudil z ‘mačkom’, da rabi malce oddiha. Ja, obiskovalca pa radi pogostimo, a ne?

Ko sva šla mimo sladoleda, je rekel, naj opazujem natakarico, kakšen bo njen odziv na to, kar bo storil. Ok. Pojdiva. Gre do nje in pozdravi – po slovensko, naroči sladoled – po slovensko, reče za račun – po slovensko, se zahvali in pozdravi – po slovensko, nato se z mano nadalje pogovarja angleško.

»Si videla odziv natakarice?« Ja, sem. Popolnoma presenečena, malce zmedena, ni točno vedela ali naj govori slovensko ali angleško ali kaj se zdaj okoli nje dogaja … »Včasih se igram s tem, ker mi je zanimivo – vsi so tako presenečeni in popolnoma zmedeni, če jaz, z izgledom indijca in sicer angeško govoreči Kanadčan, povem kakšno slovensko besedo. Tako ste začudeni, kot bi zagledali E.T. vesoljčka pred sabo. Kaj ni povsem smiselno, da se naučim nekaj slovenskih besed, če že pridem v vašo državo? Saj tudi vi to storite, če greste v neko drugo državo, kaj ne?«

No, tu ne razume, da mi res ne pričakujemo od nikogar, da bo pri nas vsaj pozdravil v slovenskem jeziku. A v tujini je to kar praksa – če si prišel k njim, je vljudno in prav, da se vsaj nekaj osnovnih besed naučiš njihovih. Že iz spoštovanja.

Jay je med glavnimi značilnostmi Slovencev, ki jih je opazil, izpostavil tudi to, na kar me je spomnil že Jawad Al Ahmedieh, ko je bil na tedenskem dopustovanju pri nas: Slovenci se tako zelo težko premikamo. Iz Ljubljane do Maribora? Uf, to moramo že načrtovati za teden dni naprej. Iti na morje? »Slabo uro in ste iz Ljubljane na morju – to bi lahko bili vsak dan tam, če imate radi morje,« mi pravi Jay. Več o tem je povedal Jawad, o čemer sem že pisala v knjigi Virusi Slovenije. Kako pa tujci vidijo Slovenijo -PETRA ŠKARJA- foto1

Jawad je v majhnem kraju (Mirna na Dolenjskem) ob kavici gledal na vrtove ljudi in me vprašal: »Kaj pa delajo?« Obdelujejo vsak svoj vrt. »Vsak ima svoj vrt? Vsak pridela svojo zelenjavo? Neverjetno!« To je prepoznal kot eno najboljših stvari, ki jih imamo v Sloveniji – da lahko vsakdo pridela svojo hrano.

Jawad, šolski primer gurmana, je bil glede hrane najbolj očaran nad žganci in kislim mlekom na vrhu Velike Planine. Ocvirki so bili zanj skoraj največja znamenitost Slovenije.

Na splošno so pa vsi tujci, s katerimi sem do sedaj imela možnost govoriti, res navdušeni nad Slovenijo. Nad pokrajino, nad pitno vodo na vsakem koraku, nad čistočo in urejenostjo, nad našo navado vrtičkanja, nad tako raznolikostjo v tako majhnem območju (raznolikost govora, navad, pokrajine …), nad čudovitim strateškim položajem, nad srčnostjo ljudi in varnim, mirnim življenjem, ki si ga lahko zagotovimo tu.

Res ni vse popolno (kot tudi nikjer drugod ni), a včasih je lepo, da si nataknemo copate, skuhamo kavico, natočimo pitno vodo iz pipe, se usedemo na teraso, pogledamo zelenje, ki nas obkroža, vdihnemo svežino zraka in se spomnimo na vse lepo, ki nam naše dežela ponuja, a premalokrat opazimo.

Vir: Petra Škarja

 

810
430 SEK