• C Novo mesto
  • 02:13
  • Sob, 13.08.2022

Pogovor z Violeto Bulc: »Največji čudež v življenju je rojstvo otroka«

Tokrat smo k pogovoru povabili evropsko komisarko za promet Violeto Bulc, ki je nekdanja Trebanjka. Kljub temu da jo je pot vodila v svet, se v rodno Trebnje rada vrača – tu jo pričakajo starši in seveda spomini na otroška ter najstniška leta. Ujeli smo jo na Gimnaziji Novo mesto, kjer je z dijaki preživela sproščeno urico, in veseli smo, da si je tudi za nas utrgala nekaj kratkih, a navdihujočih minut.

Kako poteka običajni delovni dan evropske komisarke?

Začne se nekje ob pol sedmih zjutraj. Zame je obvezen zajtrk, potem pa me pride iskat šofer in se odpeljeva do pisarne. Ta pot bi navadno trajala 15 minut, a se zjutraj zavleče tja do 45 minut, tako da vmes opravim prve telefonske klice in preberem vsa elektronska sporočila, ki so prispela ponoči. Vsa elektronska sporočila še vedno prebiram sama, saj se mi zdi, da je to zelo pomembno. Nekje ob pol devetih pridem v pisarno – sledijo sestanki z najrazličnejšimi ljudmi, moj delovni dan se zaključi nekje ob šesti uri zvečer ali pa še malce kasneje.

Kateri so najpomembnejši projekti, ki v zadnjem času zasedajo vaš čas, misli, trud?

Najpomembnejši projekti so seveda vezani na moj portfelj, torej na promet. Zelo pospešeno uvajamo vse potrebne spremembe na področju standardov in regulativnih okvirov, da bi poenotili digitalni nivo; se pravi, da bi na podatkovnem nivoju povezali vse oblike prometa – od letalstva, pomorstva, cestnega prometa, železniškega in rečnega – zato, da bi zagotovili velike baze podatkov, na podlagi katerih bi se potem ustvarjale nove storitve in nove poslovne priložnosti, zlasti za start-upe in manjša podjetja. To poteka v različnih hitrostih. Drugo leto je leto multimodalnosti, ko bomo na teh horizontalnih integracijah še bolj pospešeno delovali. Velik paket, ki ga pripravljamo, je cestni paket, kjer bomo uvedli spremembe v razumevanju uvajanja pravil na področju napotitve delavcev v prometu, kar se zlasti veže na avtoprevoznike in postavljanje jasnih pravil zanje. Odprli bomo tudi trg za avtobuse in minibuse, pospešeno delamo na pogojih za uvajanje elektronskega cestninjenja po Evropi. Gre za kup zanimivih stvari, predvsem pa veliko delamo na mednarodnih pogodbah, na letalstvu, dogovorih. Pogajamo se med dvema blokoma – med državami Asean skupine (Zveza držav jugovzhodne Azije, op. p.) in Evropsko unijo za celovit paket aviacijskih storitev, in z mnogimi državami Bližnjega vzhoda ter v naši neposredni bližini. Letos imamo leto pomorstva, prvič v zgodovini se bo uvedla enotna digitalizacija pomorskega prometa – skozi elektronske dokumente. Zame pa je eden najbolj čustvenih projektov varnost v cestnem prometu. V prometu je absolutno preveč žrtev – vsak dan umre 70 ljudi na cestah EU, čeprav smo v smislu opravljanja cestnega prometa daleč najboljši kontinent. To je še vedno nesprejemljivo. Povezali smo se z Združenimi narodi v vsesplošno globalno akcijo za zmanjševanje žrtev cestnega prometa. Borimo se tudi za enakopravno zastopanje spolov, torej da bi dvignili povprečje žensk v prometu na višji nivo.

Ko sva že pri ženskah: poslovni svet in svet politike znata biti težka, celo kruta. Kako se vi kot ženska znajdete v njem? Je bilo težko začeti?

Ni mi bilo težko začeti. V te skupnosti sem vstopila bolj kot človek. V tem prevlada neko pragmatično razmišljanje iskanja rešitev, bolj gre za karakter. Glede na to, da izhajam iz bolj inženirske logike, sem se lahko kar dovolj hitro vklopila tudi v te skupine.

Kaj bi svetovali mladim in neizkušenim ženskam, ki se podajajo na poslovno pot, morda odpirajo svoje podjetje ali pa zasedajo pomembno funkcijo?

Naj razvijajo sebe kot osebnost, naj razvijajo vse nivoje – od znanja, jasno, do emocionalnega sveta, ki ga je tudi treba uravnotežiti, do duhovnega sveta, predvsem pa naj skrbijo za fizično kondicijo. Potem pa naj kar pogumno gredo v to in naj se ne obremenjujejo. Naj se ne pustijo, da jih drugi obravnavajo kot žensko v smislu manjvrednosti, ampak naj se kar odločno postavijo za tisto, v kar verjamejo. Če si v okolju, ki te zatira, se pač premakneš naprej, in ravno to bo lepota tega sodobnega sveta – da lahko ljudje, ki imajo znanje in so stabilni kot osebnosti, službo najdejo praktično povsod. In to bodo najbolj zaželeni ljudje, zato naj se nikar ne držijo nazaj, ampak se ponosno postavijo za tisto, v kar verjamejo.

Marsikdo ne ve, da prihajate iz Trebnjega. Kakšni so vaši spomini na otroštvo, najstništvo?

Moji spomini na otroštvo so vezani na šport. Od petega razreda naprej sem se zelo aktivno ukvarjala s športom, lepo je bilo, ker smo živeli blizu igrišča in sem proste ure preživljala tam. Trenirala sem različne športe in to me je tudi zaznamovalo v smislu karakterja, drznosti, v tem, da veš, da je treba do zadnje minute biti osredotočen, če želiš, da se stvari dobro končajo. Se pa rada vračam v ta kraj. Moji starši še tam živijo, tako da grem pogosto k njim na obisk.

Kje pa vidite priložnosti za razvoj Trebnjega, morda Dolenjske na splošno?

Industrija je ena od razvojnih komponent, ampak je treba spremljati evropske trende. Prihajalo bo do sprememb. Zelo pomembno pa bo tudi, kako se bo Dolenjska umestila v splošno razvojno strategijo Slovenije in njeno vizijo o tej zdravi, vključujoči, zeleni Sloveniji, ki bo veliko dala na področje zdravja in zelenih tehnologij. Upam, da se bo v tej zgodbi našla tudi celotna Slovenija.

Omenili ste šport, menda obvladate borilne veščine. Kaj še radi počnete v prostem času?

V nekem obdobju sta me zaznamovala tekvando in hapkido. Začela sem pa s smučanjem, potem so bili rokomet, atletika, potem košarka … Zdaj pa zelo veliko hodim. Zelo rada tudi berem in se družim. V prostem času se rada družim s prijatelji in se veliko pogovarjam.

Najbrž imate malo prostega časa …

Malo, zato ta moj seznam ni pretirano dolg. Ampak ta čas poskušam dobro izkoristiti.

Ste tudi mama. Kaj vam pomenita materinstvo in družina?

Največ. Največji čudež v življenju mi je bil rojstvo otroka. Še vedno sem fascinirana nad tem in zelo sem zadovoljna, ko gledam svoja otroka, kako se razvijata v samostojni, močni osebnosti. Ni preprosto, ampak verjamem v življenje in vem, da je zelo pomembno, da jima dajem prostor, da se lahko dobro razvijata. Poskušam jima biti čim bolj v spodbudo in čim manj v oviro.

Delujete zelo pomirjeni in sproščeni. Kako ste to dosegli?

Ne vem, taka sem, ne? Že od nekdaj. To lahko imaš v sebi, lahko pa tudi razviješ z različnimi tehnikami. Tudi sama sem veliko delala na sebi, na tehnikah osebnega razvoja, tako da po moje se tudi to malo pozna …

Najlepša hvala za pogovor!

Pripravila: Mojca Sladič
Foto: osebni arhiv

e-bike