Preden si nataknemo poročni prstan
Poroka se v zahodni družbi pogosto smatra kot končni cilj partnerstva, čeprav mnogi pari kmalu ugotovijo, da temu ni povsem tako. Popularni filmi, nadaljevanke in knjige nas skušajo učiti, da je najti partnerja ena najpomembnejših nalog v našem življenju in da smo resnično izpopolnjeni šele, ko spoznamo tisto pravo ljubezen. Le malo pa jih prikazuje, kakšne so zveze po poroki – takrat, ko pospravimo svojo belo obleko, ko vznemirjenje ob pogledu na poročni prstan mine in ko s svojim možem ali ženo začnemo živeti nič kaj dramatično življenje, polno vsakodnevnih užitkov in tudi občasnih skrbi. Nemalo parov precej več časa pred poroko nameni razmišljanju o poročnem obredu kot pa o samem zakonu.
Pogosto se nam zdi povsem samoumevno, da ima naš partner enako predstavo o zakonu, zaradi česar se s partnerjem mnogi ne pogovarjajo o svojih pričakovanjih po poroki. Nekdo je tako lahko šokiran, ko ugotovi, da se partnerju ne zdi tako samoumevno kot njemu, da recimo skupaj varčujeta za opremo dnevne sobe, gre eden od njiju vsakič po službi s sodelavci na pijačo ali da vsak vikend hodita k tašči na družinska kosila. Naša pričakovanja o zakonu in predstave o družinskem življenju se najverjetneje v vseh točkah ne ujemajo s partnerjevimi. Teme, ki jih je koristno raziskati s partnerjem, so zlasti finančno področje, delitev gospodinjskih opravil, cilji v prihodnosti, način vzgoje morebitnih otrok ter kako bomo v vsakodnevnem življenju ohranjali svoje partnerstvo ljubeče. Koristno je razmisliti tudi, kakšne ideje o poroki in zakonu smo dobili med odraščanjem. Morda sta se naša starša glasno prepirala in smo zrasli z idejo, da so prepiri nekaj izrazito slabega ali pa da ravno prepiri pomenijo, da v zvezi obstaja tudi strast. Skupaj se torej pogovorimo o tem, kaj nam pomeni biti mož, kaj žena in kako si predstavljamo srečen zakon.

Kaj si s poroko obljubljamo?
Razlogi, zakaj se ljudje poročajo, so različni. Nekomu je poroka zgolj list papirja in nima velikega pomena. Nekateri se poročajo zaradi večjega udobja in finančne stabilnosti, medtem ko drugim morda poroka predstavlja pobeg od doma. Mnogi se poročijo tudi zato, ker jih je družba naučila, da je poroka edini logični korak v zvezi, medtem ko jih veliko vidi poroko kot obljubo oziroma zavezo partnerju, da bodo ostali z njim. Dobro je vedeti, zakaj se želimo poročiti in kaj pravzaprav obljubljamo svojemu partnerju. Mu res obljubljamo, da bomo v dobrem in slabem do konca življenja ostali z njim? Najverjetneje bodo v našem zakonu tudi obdobja, ko nam bo manj prijetno, ko ne bomo zadovoljni sami s sabo ali ko se bo naš partner ali mi sami soočali s čim težjim. Kaj smo pripravljeni storiti v takih obdobjih? Koliko časa bomo vztrajali v težjem obdobju? Nekaj mesecev, leto dni ali dokler to obdobje ne mine? O tem se je zelo koristno s partnerjem pogovoriti ter opredeliti tudi, kaj smo pripravljeni narediti, da svoj odnos ohranjamo trden. Smo se pripravljeni pogovarjati tudi, ko nam je hudo? Smo pripravljeni iti na terapijo in se naučiti novih strategij za reševanje problemov? Mnogi pari se o tem le malo pogovarjajo, zato se lahko kasneje ustrašijo, ko se v nekem obdobju počutijo manj povezane s partnerjem. Prepričani so lahko, da začasno manj prijetno vzdušje pomeni, da njuna zveza zagotovo ni dobra in da ni druge poti kot ločitev. Če se s svojim partnerjem dogovorimo, da bomo ostali v zvezi tudi v težjih obdobjih in bomo skupaj našli rešitev tudi takrat, ko bomo jezni eden na drugega ali nezadovoljni, si lahko bistveno zvečamo verjetnosti kakovostnega zakona. Če torej ločitev izključimo kot možnost, se ob nastalem problemu ne ukvarjamo s tem, ali bomo s partnerjem ostali skupaj ali ne, pač pa energijo usmerimo v skupno iskanje načina, da svojo zvezo ohranjamo srečno in ljubečo.
Obljubljamo partnerju tudi čustveno zvestobo?
Podobno se nam lahko zdi samoumevna tudi zvestoba v zvezi, zaradi česar svoja prepričanja o zvestobi nenamerno zadržimo zase. Lahko se nam zdi povsem logično, da smo si s partnerjem zvesti, nato pa se presenečeno zavemo, da naš partner zvestobo definira nekoliko drugače kot mi. Pari si lahko ustvarjajo povsem svoja pravila znotraj zveze. Nekaterim je normalno, da se oba s partnerjem kdaj spogledujeta z drugimi, da gresta na pijačo z nekdanjo punco ali fantom ali da si pozno v noč dopisujejo s sodelavcem, medtem ko se kakšnemu drugemu paru to ne bi zdelo sprejemljivo in bi ju tovrstna vedenja vodila v prepir. Koristno je torej, da se skupaj pomenimo, kje točno so za nas meje zvestobe in kakšna vedenja so za nas sprejemljiva. Tovrstni pogovori so včasih lahko za nas težji, zato se vedno več parov dogovori za nekajurno predporočno svetovanje, kar jim omogoča postaviti trdne temelje svojemu odnosu.
Poroka in zakon sta dva zelo različna pojma. Poroka je obred, ki ima za ljudi različne pomene, medtem ko je zakon tisto, kar pride po poroki in se dogaja zasebno med dvema osebama iz dneva v dan.
Katja Z. Istenič
Psihologinja in psihoterapevtka
www.hocem-vec.com