S Petro Škarja po poteh Španije

18. sep. 2016, ob 07.50
Posodobljeno pred 1 letom ali več
383
350 SEK

1000 kilometrov hoje po poteh Španije. 1000 kilometrov sopihanja in potenja. 1000 kilometrov tišine in spokojnosti. 1000 kilometrov razmišljanj in občutij. 1000 kilometrov lepot narave Španije in stik z domačini. 1000 kilometrov življenja. Življenja z veliko začetnico!

Tokrat sem prehodila Camino del Norte, romarsko pot do Santiaga de Compostela v Španiji. Smer, ki je zaenkrat še najmanj obiskana, nekateri pravijo, da tudi najtežja. Meni čudovita, saj je na poti precej manj urbaniziranih območij kot na ostalih delih Camina. O Caminu in hoji sami bi lahko napisala celo knjigo (morda se to tudi zgodi), tokrat pa le izpostavim Špance. Špance, kakršne sem videla s svojimi očmi popotnice, za kar pa ne pravim, da preverjeno taki tudi v splošnem so.

Španci so mi zanimivi … Do 9., 10. ure dopoldan imaš občutek, da si v pozabljenem mestu, v katerem koli mestu že si. Tu in tam se sprehodi kakšen smetar, ki pomiva pločnik in pobira smeti, morda srečaš tekača ali dva, v vaseh pa slišiš le mukanje krav in zvončke za vratovi konj (ja, konji imajo zvonce za vratom). Vse tiho, mirno, nikjer nikogar. Kot mesta duhov …

po-poteh-spanije-petra-skarja-foto1Prve se odpro pekarne s francoskimi štrucami, v vaseh obešenih kar pri vsaki hiši na kljuki vhodnih vrat. Ob devetih se morda odpre kakšen bar, ki že na daleč opozarja peregrine, nas, popotnike, da nas pričakujejo s kavo. Potem šele počasi začno prihajati Španci na plano in odpirajo trgovine, zbudijo mesto, pridejo na kavo …

Koliko preplačujete za zobozdravnika? Razlike v cenah so šokirale tudi nas
Za popolnoma enako zobozdravstveno storitev lahko nekateri plačajo tudi do skoraj trikrat manj – a ena napačna odločitev vas lahko na koncu stane še bistveno več. Ste se kdaj vprašali, zaka

Popoldan stopim v trgovino, ravno ob 14. uri, da si nakupim sestavin za kosilo, ko me ženička, navidez (priznam, z mojo prehitro oceno priučenih stereotipov) potrebna zaslužka od prodaje v njeni mali trgovinici, nekako hitro odslovi, da je trgovina zaprta. Siesta time. Čas, ko imajo Španci popoldanski počitek. Samo eno solato bi, ji poskušam razložiti, da bom takoj šla ven. No, no, no, siesta. Cerrado, kar pomeni zaprto. Tu ni debate, siesta je siesta in je ne prekine niti njihov predsednik države, ki bi vstopil v njeno trgovinico.

Zvečer se po preštetih novih žuljih in hlajenju starih, končno oprhani in prepotrebni počitka, pohodniki ob 21.30 odpravljamo v Alberge (prenočišča prav za pohodnike). Ob 22. uri se po vojaško ugasne luči in se spi. Ali se vsaj pretvarja tako, da ostali lahko spijo. Ko se mi odpravljamo spat, mesto ravno zaživi. Ob teh večernih urah pa sprehod po mestu spominja na ljubljanski decembrski večer ob kuhančkih, lučkah in koncertu Jana Plestenjaka. Ali Damjana Murka. Saj je vseeno, vsakdo na nek svoj način privabi množice. Ulice polne, ljudje urejeni kot za večerne plese, obvezna večerja v restavraciji s predjedjo, glavno jedjo, sladico, vinom in klepetom pozno v noč, ulice oživijo od uličnih ustvarjalcev, kanja za kanjo (pivo) se toči in pije … vse tja do … ne vem. Ni mi še uspelo ostati tako dolgo pokonci, da bi dejansko videla, kdaj se življenje umiri, kdaj se začno zapirati prve trgovinice in restavracije.

Zadnjo noč se je celo zgodilo, da sem prespala v hostlu, ki ni namenski zgolj za pohodnike. Bila sem v sobi še s petimi fanti, Španci. Okoli 22. ure vsi nekaj brskamo, gremo v kopalnico in ven, se eden drugemu umikamo, urejamo … jaz za spanje, oni za odhod ven. Vso noč sem imela sobo le zase. Zjutraj, ko že pojem zajtrk, spijem kavo, napišem pol knjige (malce pretiravam, pa vendar), teh pet fantov počasi, eden po eden, pricurljajo v sobe in gredo spat. Tipični mladi Španci, mi reče pohodnik iz Francije. No, niti niso bili več tako mladi … Tako tu je, mi reče. Znajo uživati življenje!

Za pot vprašaj le, če je to nujno potrebno. Ko v španščini vprašam za pot, se začne njihov hiter govor izrazih kretenj, iz katerih zagotovo razbereš skorajda vse, kar ti želijo povedati, čeprav znaš špansko le tri besede. Morda štiri. Aha. Tukaj torej grem. Razumem. Ne, tu ne nehajo. Gredo kar s teboj, da ti pokažejo pot. Za vsak slučaj, da ne bi zgrešil tistega enega križišča, pri katerem so 13-krat ponovili, da moraš desno. Kaj pa vodo, rabiš? Me še vprašajo. Ne, imam agua, gracias. Ti pa radi še razložijo pot naprej, kje je smiselno prespati, pa tudi radovedni so, do kam hodiš, kako ti je ime, od kod si … Slovenija. O, eslovenia! Poznate Slovenijo? Vprašam. Si, si, si, Bratislava … je odgovor v mnogih primerih. No, no Slovakia, Slovenia. No, tu ponavadi malce potihnejo, le nogometni navdušenci ponosno povedo: Jan Oblak!

Zobni mostiček, cena in nujne informacije
Zobni mostiček je fiksni protetični nadomestek, namenjen zapolnitvi vrzeli, ki nastane zaradi izgube enega ali več zob. Njegova glavna funkcija je obnovitev estetskega videza nasmeha ter povrnitev

Zgodilo se mi je, da je dečko ker 30 minut hodil z mano po Camino poti in se pogovarjal z mano. On špansko, jaz angleško. On ne razume angleško, jaz ne špansko. A je nekako šlo. Povedal mi je, da bodo imeli zabavo v tem mestu, da on igra, prijatelji pa kuhajo. Vprašal je, od kod sem, kam grem, razložil krajšo pot Camina do naslednjega mesta, povedal, koliko kilometrov imam še do konca, pa tudi nekaj o Hemingwayu, da bo jutri v mestu podpisoval knjige. No, glede na to, da je Hemingway naredil samomor že leta 1961, se mi zdi, da pantomime le ne obvladam tako, kot mislim, da jo. A glej, vsakdo si je ustvaril svojo zgodbo, v katero verjame in evo – se razumemo!

Ja, zgovorni so. In izjemno, izjemno ustrežljivi, prijazni, vedno priskočijo na pomoč. Ko ne vem natančno, kam po-poteh-spanije-petra-skarja-foto4moram, samo pogledam naokoli in naredim gesto izgubljenega človeka (kar ni težko, ker se res tako počutim). Mnogokrat kar kdo ustavi z avtomobilom, celo vzvratno so že peljali, da so mi pomagali. Smetar je skočil s tovornjaka in mi pokazal pot. Stari striček, vsaj 80 gub vsakega leta življenja mi je iz 12. nadstropja stolpnice mahal in žvižgal ter mi kazal pot. Vodo ti bo dal vsakdo, neredko tudi kakšno pomarančo ali jagode. Ne vem, ali so na splošno tako odprti, ustrežljivi in prijazni in si za njih že po treh besedah in 59 kretnjah »amigo« (prijatelj), ali so taki le do pohodnikov, saj je ta Camino kultura pri njih res močno vpeta v njihova življenja in jim gradi še dodaten nacionalni ponos. Vsekakor so se mi pokazali kot izjemno prijetni in prijazni. V njihovi družbi mi je preprosto prijetno, lepo.

Nečesa pa ne znajo. Ne znajo le enkrat reči zgolj da ali ne. Pri njih je le »no no no« ali »si si si«. Če vprašaš Nemca, bo rekel le »Nein!« ali »Ja!«, ne bo se trikrat ponavljal. No, ne pri Špancih.

Ponosni so na njihove mountains (gore), po katerih vodi Camino del Norte pot. Ves čas radi povedo, da je to najtežja Camino smer, saj so visoke mountains, ki jih moraš premagovati in climb (plezati) po njih. No, ne vem, ali bi jih užalila, če jim povem, da so njihove tako ponosno opevane »mountains« samo navadni majhni grički. Edino Dancem predstavljajo neizmerne višave, ki jih le stežka premagujejo. Za nas, ki imamo vsi malo Zaplotnikove in Čopove krvi, pa to res niso gore. Za te gričke se natreniramo že na naših dolenjskih vinogradih.

Ob kavi ne dajo vode. In razen lechee de soha (sojino mleko) težko najdeš riževo, mandljevo ali kakšno drugačno mleko. Kaj moraš nujno znati »za preživetje« po špansko, če prideš tja, sem jih vprašala. Kanja (pivo), cafe con leche (kava z mlekom), fiesta (zabava) in to je to. Kaj pa stranišče? Ne, ne rabiš znati, so mi rekli, samo pokaži tako: (slika) in bo vsakdo razumel.

Vir in foto: Petra Škarja

383
350 SEK