Žabjak v razsulu, denarja pa na pretek… Kam gre pomoč, ki jo država namenja Romom? Odgovor je tukaj
Žabjak – V zadnjih dneh je ena sama slika znova razburkala splet. Prikazuje prizor iz znanega romskega naselja, kupi smeti, razmetane stvari in razpadle barake. Pod njo pa zapis, ki je sprožil val odzivov: očitki o neskrbnosti, zapravljanju denarja, brezdelju. Toda za tem surovim posnetkom in še bolj surovimi komentarji se skriva nekaj več. Ne samo vprašanje urejenosti okolja, ampak globlja zgodba o tem, kaj pomeni biti na robu družbe.
Žabjak – problem ni samo v smeteh
Najlažje je s prstom pokazati na smeti in razpadle barake. Pa reči: “Saj bi lahko pospravili.” A v številnih romskih naseljih smeti ne odvažajo redno, infrastruktura ne obstaja ali pa je zgrajena mimo uradnih kanalov. Ni cest, ni kanalizacije, ni elektrike – vse to pomeni, da urejenost ni vprašanje le volje, ampak tudi možnosti. In te so pogosto enostavno nične.
Ko nekaj nastane brez načrta, brez dovoljenj, brez nadzora, se tudi urejati ne da z danes na jutri. In tako naselja postanejo vse bolj kaotična. Ljudje pa – vse bolj izolirani.
Denar, ki se izgubi v sistemu
Vprašanjeostaja: zakaj učinka pogosto ni? Ena od težav je netransparentnost. Obstajajo skupine, ki znotraj naselij pridobijo moč in nadzorujejo tok denarja. Včasih ga pobirajo drugim. Posojajo z obrestmi. In tako socialna pomoč nikoli ne pride do tistih, ki jo res potrebujejo. To ni izjema, je skoraj pravilo v številnih naseljih.
Žabjak in razdejanje – zaničevanje ne prinese rešitev
V komentarjih, ki so spremljali objavo slike iz naselja, je bilo veliko prezira. Padale so besede, kot so “lenuhi”, “neučinkoviti”, “neprilagojeni”. A zaničevanje še nikoli ni nikogar potegnilo iz revščine. Nasprotno, potisne ga še globlje.
Ko nekoga obsojamo, ne da bi poznali njegovo zgodbo, utrjujemo zid. In zidovi so največja ovira za spremembo.
Čeprav o tem redko slišimo, obstajajo tudi pozitivne zgodbe. Skupnosti, kjer so skupaj z občino vzpostavili skupne projekte, uredili vodovod, otroško igrišče, celo organizirali delavnice za starše. Tam, kjer se sodeluje in ne izključuje, so rezultati vidni. Ne čez noč, ampak počasi in vztrajno.
To niso zgodbe, ki bi dobile največ všečkov ali komentarjev. A so tiste, ki kažejo pot naprej.
Kaj torej zdaj?
Vprašanje romskih naselij ni vprašanje ene etnične skupine. Je ogledalo vseh nas. Kako kot družba ravnamo z ljudmi, ki živijo drugače, v revščini, na robu. Kako ustvarjamo pogoje, da bi jih lahko vključili in kako pogosto jih sami tiho izključujemo.
Ne bo dovolj samo denar. Tudi ne represija. Potrebno bo razumevanje, pogovor, vztrajnost. Predvsem pa priznanje, da ne gre za »njihov« problem, ampak za naš skupni izziv.
Napisal: K. J.
Vir: X, Facebook
