Mnogi mladi ne odlašajo po izbiri, ampak zaradi razmer – kaj jim vzamejo gospodarske razmere
Gospodarske razmere močno vplivajo na prihodnost mladih, ker odločajo o tem, kako hitro lahko pridejo do stabilne zaposlitve, lastnega ali najetega stanovanja in bolj predvidljivega vsakdana. Ne gre le za vprašanje višine plače, ampak za širši občutek varnosti: ali si lahko mlad človek privošči samostojnost, sprejme službo v drugem kraju in načrtuje naslednje življenjske korake. Ko so stroški bivanja visoki, oblike dela negotove, rast plač pa prepočasna, se prihodnost mladih pogosto ne ustavi, temveč zamakne.
Zakaj so mladi na gospodarske spremembe bolj občutljivi?
Mladi praviloma vstopajo na trg dela brez večjih prihrankov, brez lastne nepremičnine in z manj poklicne varnosti kot starejše generacije. Zato jih hitreje prizadene kombinacija dragih najemnin, visokih cen stanovanj, dražjih kreditov in počasnejše rasti plač. Tudi kadar splošno gospodarstvo ne deluje slabo, to še ne pomeni, da so začetni položaji mladih dobri. Eurostat je za februar 2026 objavil, da je bila brezposelnost v EU 5,9-odstotna, med mladimi do 25 let pa 15,3-odstotna, kar jasno kaže, da mladi ostajajo ranljivejša skupina tudi v razmerah, ki na prvi pogled niso krizne.
To je pomembno tudi zato, ker se negotovost pri mladih ne pokaže samo v enem slabšem mesecu ali nekaj nižjih prihodkih. Pokaže se v daljšem odlašanju odločitev: poznejši odhod od staršev, previdnejši odnos do ustvarjanja družine, več odvisnosti od pomoči doma in več občutka, da je treba vsako potezo najprej finančno “preživeti”, šele nato življenjsko izbrati. Ta učinek je v Sloveniji še posebej viden pri stanovanjskem vprašanju.
Zakaj je prav stanovanje tako velik del problema?
Ker stanovanje za mlade ni le ena postavka v proračunu, ampak temelj za večino drugih odločitev. Če je najemnina previsoka ali kredit nedosegljiv, to vpliva na mobilnost, delo, partnerstvo in načrtovanje prihodnosti. Evropski komisar Dan Jørgensen je marca 2025 v Evropskem parlamentu opozoril, da mladi zaradi stanovanjske stiske težje sprejemajo izobraževalne priložnosti, ponudbe za delo in odločitve o ustvarjanju družine. Ta ugotovitev je pomembna zato, ker stanovanjsko vprašanje postavlja v središče širše družbene in gospodarske stabilnosti, ne zgolj socialne politike.
V Sloveniji so številke zgovorne. SURS je objavil, da so se mladi v Sloveniji leta 2023 od staršev odselili povprečno pri 29,1 leta, povprečje EU pa je bilo 26,3 leta. To ne pomeni, da vsi mladi želijo ostati doma dlje, ampak da je osamosvajanje pri nas pogosto povezano z objektivnimi omejitvami, med katerimi izstopa dostopnost stanovanj. UMAR v Poročilu o razvoju 2025 med drugim opozarja na poslabševanje cenovne dostopnosti stanovanj in na to, da stanovanjski stroški pomembno vplivajo na kakovost življenja in možnosti mlajših generacij.
Ali drži, da je težava predvsem v tem, da so mladi manj pripravljeni tvegati?
Ta razlaga je preveč poenostavljena. Seveda obstajajo razlike med posamezniki: nekateri so pripravljeni sprejeti negotove razmere, se seliti ali živeti bolj skromno, drugi manj. A če veliko število mladih podobne odločitve odlaga istočasno, je smiselno najprej pogledati razmere, ne značaja generacije. Ko so začetne plače razmeroma nizke, najemnine visoke, stanovanjska ponudba omejena, zaposlitev pa pogosto pogodbeno manj stabilna, previdnost ni nujno znak neambicioznosti, ampak racionalen odziv.
Mit je torej, da mladi ostajajo doma ali odlašajo z odločitvami predvsem zato, ker jim je tako bolj udobno. Dejstvo pa je, da na odločitev močno vplivajo stroški in dostopnost. Če mora velik del dohodka odhajati za najemnino ali če je pot do lastnega stanovanja videti povsem nerealna, se življenjski načrti skoraj samodejno prestavijo. Pri tem ne gre le za psihološki občutek, ampak za zelo konkretno ekonomiko vsakdanjega življenja.
Kdaj gospodarske razmere mladim tudi dejansko pomagajo?
Takrat, ko se izboljšave poznajo v vsakdanjem življenju, ne le v splošnih makroekonomskih kazalnikih. Mladim ne pomaga veliko, če slišijo, da je trg dela “močan”, obenem pa sami težko najdejo stabilno zaposlitev za nedoločen čas ali dostopen najem v kraju, kjer delajo. Pomaga jim, ko so začetne plače primernejše stroškom življenja, ko obstaja več nešpekulativne stanovanjske ponudbe, ko se lažje pride do javnega prevoza ali zaposlitve tudi zunaj najdražjih središč in ko javne politike vsaj del pritiska razbremenijo.
Slovenski kontekst je tu pomemben. UMAR je v svojih objavah opozoril, da je trg dela sicer ostal razmeroma čvrst, a so se hkrati pokazali znaki umirjanja gospodarske aktivnosti in slabše gospodarske klime. Za mlade to pomeni, da lahko živijo v obdobju, ko formalno ni hude krize, a vseeno nimajo občutka, da je pravi trenutek za večje korake. Prav ta razkorak med “številkami” in vsakdanjo izkušnjo je pogosto jedro nezadovoljstva mlajše generacije.
Kaj to pomeni za Slovenijo v praksi?
Pomeni predvsem to, da o prihodnosti mladih ni mogoče resno govoriti brez vprašanja dela in stanovanj skupaj. Če je ena stran urejena, druga pa ne, je rezultat še vedno negotov. Mladi lahko dobijo zaposlitev, a brez dostopnega stanovanja težko zares zaživijo samostojno. Lahko imajo izobrazbo in voljo, a če so prve zaposlitve prekarne ali regionalno slabo povezane z bivanjskimi možnostmi, se razvoj poti upočasni. Zato vprašanje prihodnosti mladih ni samo socialna ali generacijska tema, ampak tudi vprašanje razvojnega modela države.
Prihodnost mladih torej ni odvisna samo od njihove prilagodljivosti ali delavnosti. Zelo konkretno je odvisna tudi od tega, ali gospodarstvo omogoča dostojen začetek odraslega življenja. Kjer so delo, stanovanje in osnovna predvidljivost dosegljivi, mladi praviloma hitreje sprejemajo odločitve in lažje gradijo samostojnost. Kjer tega ni, se prihodnost ne izgubi, ampak postane bolj oddaljena in bolj negotova.
Pripravil: J.P.
Vir: Eurostat, SURS, UMAR, Evropska komisija, Freepik
